Poštno službo so v naše kraje uvedli že Rimljani pred več, kot 2.000 leti. V tistih davnih časih je ena poštna linija šla od Ogleja skozi Trst do Pule in nazaj, druga pa je povezovala Trst s Kvarnerjem in naprej v Dalmacijo. Ceste, poštne postaje in drugo poštno infrastrukturo so morale vzdrževati in zagotavljati posamezne občine, tudi konje za zamenjavo utrujenih živali. Po razpadu rimskega imperija so se poštne povezave zelo poslabšale in tudi ceste, so propadale, ker jih niso več redno vzdrževali. Leta 1382 je bil Trst z okolico priključen Avstriji, medtem ko je večji del Istre bil pod Benečani. V tem času so Benetke bolj razvijale Koper, kot protiutež Trstu, ki je kmalu postal bolj pomemben na tem področju. Vendar, niti pod Avstrijo, kakor tudi pod Benečani, ni bilo organiziranih enotnih poštnih javnih služb, kot je to bilo v rimskem imperiju.
V Bentkah so v 14. stoletju ustanovili Centralno poštno upravo, ki jo je upravljalo “Društvo beneških kurirjev” (Compagnia dei corrieri Veneti), a so kasneje, še posebno v 18. stoletju poštno službo zaupali zakupnikom na javni dražbi. Uveljavile so se dve “poštni dinastiji”, rodbina Paar in Turn-Taxis, ki sta imeli skoraj monopol nad poštno službo. Obe družini sta razvijali pošto, pod okriljem Habsburžanov, ko se je organiziranost pošte občutno izboljšala. Rodbina Turn-Taxis (Torre-Tasso), je s poštno službo obogatela, saj je samo en poštni kurir prejemal okoli 100 goldinarjev letno. Janez Vajkard Valvazor, je opisal delovanje pošte v 17. stoletju. Zapisal je, da so iz Reke v Trst kurirji prenašali pošto v nahrbtniku, seveda peš, ker so se ceste zaradi ne vzdrževanja zarasle in so bile bolj steze, kot ceste. Podobno je bilo na drugih poštnih linijah v naših krajih. S prihodom Francozov proti koncu 18. in na začetku 19. stoletja so spet začeli obnavljati in vzdrževati ceste, zaradi hitrih premikov vojakov. Avstrija, ki je po porazu Francozov prevzela oblast Na Tržaškem in v Istri, je obnovo in gradnjo novih cest nadaljevala, tako, da so lahko uvedli poštne kočije, s konjsko vprego. Vendar so se dogajali pogosti roparski napadi na poštne kočije, posebno na progah Trst-Reka in Trst-Postojna, kjer so domačini ščitili roparje, saj so bili tudi roparji iz krajev ob cesti. Sicer so roparji, pogosto napadali vozove in tovorne oslovske karavane že v 15., 16, in 17 stoletju.
Poglejmo en primer, izmed mnogih, ko so roparji napadli poštni voz, ki je prihajal iz Trsta proti Ljubljani. Oktobra 1789 je 10 roparjev napadlo poštni voz pri Planini, ki je bil na poti iz Trsta proti Ljubljani. Ubili so grškega duhovnika, pobrali 200 zlatih cekinov in odšli. Voz z ostalimi potniki, je odpeljal naprej proti Ljubljani. Roparji poštnih kočij na divjem zahodu Amerike, so bili amaterji, v primerjavi z našimi. Francoski general Marmount, je 24. marca 1910 izdal ukaz o ropih, ki ga je poslal vsem občinam ob cesti. V ukazu je bilo zapisano, da so občine odgovorne za vse napade roparjev na njihovem področju in morajo povrniti, vso škodo potnikom in poštni kočiji, ki je nastala ob ropu. Občine lahko dobijo odškodnino, le v primeru če roparje ujamejo in jih izročijo sodišču. V glavnem jih je udaril po žepu in ropi so postali zelo redki.
Poštne kočije so proti koncu 19. stoletja, začeli nadomeščati poštni avtobusi, a so istočasno še vedno prevažali poštu tudi s poštnimi kočijami. Na prvi sliki Milan Ogrizek iz Orehka pri Postojni, je bil zadnji postiljon, ki je vozil poštno kočijo, katera je vozila na liniji Trst-Senožeče-Razdrto-Postojna, slikan v Trstu leta 1913, ob 70 letnici rojstva in 50 letnici službovanja pri pošti.
Razvoj pošte v prvi polovici 18. stoletja je avstrijska oblast izrinila poštne fevdalce kot je bila družina Turn-Taxis in druge in poštno službo prevzame država. Poštne kočije s konjsko vprego, kot kasneje poštni avtobusi niso prevažali samo pošte, temveč tudi razno blago in potnike, zato so bile poštne linije rentabilne in prinašale vse večje prihodke.
Začetki pošte v Trstu
Kot smo že zapisali je pošta v Trstu delovala že v času Rimskega imperija, ker so glavne ceste šle prav skozi mesto. Leta 1915, po porazu Napoleona, je Avstrija ustanovila novo politično in upravno pokrajino, oziroma kronovino Astrijsko Primorje, s sedežem v Trstu. S pošto se ni veliko spremenilo, še vedno je imela določene privilegije. Poštarjev, njihovih pomočnikov, konj in vozov, niso ni mogla občinska in državna oblast, vpoklicati za kakršnokoli delo. Celo več, morali so poštarjem pomagati, če so potrebovali, kakršnokoli pomoč. Če je na poti postiljon zatrobil v rog, so se vsi morali umakniti poštarski kočiji, kot danes rešilnim vozilom in gasilcem, na primer. Avstrijska uprava, ki je podržavila pošto, ki so jo pred tem imeli v fevdu poštni monopolisti, kot je bila rodbina Turn-Taxis, je kmalu uvidela, da je bolj ugodno, če so za sistem pošte odgovorni zasebni posamezniki. Glavna pošta v Trstu je bila, v času nekdanje Avstrije odprta 12. decembra leta 1717. Uprava na Dunaju je Ljubljančanu Sartoriju izdala dovoljenje za prevoz pošte, enkrat tedensko v Trst, Gorico in Reko. Na liniji Trst – Gradec je pošto prenašal postilion na konju dvakrat tedensko že leta 1730. Pravice za prenos pošte je pošta dobila šele leta 1784. Marija Terezija je dodelila, z dekretom, pošti v Trstu naziv glavne pošte in za upravnika je bil imenovan Giovani Minelli, leta 1753. Pod pošto v Trstu so v tistem času spadale pošte v avstrijskem Primorju, Istri in v Reki. V publikaciji iz leta 1855, so zapisali, da je bil v Trstu sedež pošte za Avstrijsko Primorje in Kranjsko (Postdirection fur’s Kustenland und Krain in Triest). Sedež uprave je bil v ulici “Via della Caserma” št. 877.Brez zaposlenih v upravi je v mestu že delalo v poštnih uradih v mestu 33 uradnikov, 7 prevoznikov, 11 poštarjev in 10 drugih poštnih delavcev. Še 14 ljudi je bilo zaposlenih pri telegrafski službi.
Državna uprava je pošto dala v zakup uglednim in premožnim družinam. V Kopru je bila to družina Pattay in prevoznik, oziroma postiljon Franc Mušič je imel konje v hlevu sester Pattay, na primer. V Trstu, ki je bil tedaj najpomembnejše središče Avstrijskega Primorja, a tudi skoraj stoletje nazaj, je pošto obvladovala družina Dolenc s Proseka. Že leta 1757 so sklenili zakupniško pogodbo z upravo za pošto cesarstva Habsburžanov, Janezom Vencljem in grofom Paarom, za poštno postajo v Proseku in vso pošto, ki je prihajala iz Benetk, je moral posredovati Svetemu Ivanu Devinskemu. Tako se je z Kristjanom Dolencem začela poštarska dinastija Dolencev s Proseka. V naslednjih letih in desetletjih so postopoma prevzeli v zakup poštarske postaje, hleve in konje od Dunaja do morja. Samo v hlevih v Trstu so Dolenčevi imeli 136 konj. Poštna mreža se je hitro širila in Dolenčevi postilioni so prevažali pošto vse do Pule in Reke. Neizmerno so obogateli in so kupili celo graščino Orehek pri Postojni, ki je postala glavno poštno središče, kjer so redili konje, da so jim čim manj kupovali na Hrvaškem in Madžarskem. V času, ko so zgradili železnico Trst-Dunaj, je poštni promet nekoliko upadel, a kot je kasneje povedal Edvard Dolenc (imetnik in upravitelj poštnih pravic), so kmalu ugotovili, da je bil prevoz pošte hitrejši z vozovi in konjeniki, kot z vlakom in promet se je spet zvišal. Edvard Dolenc je redno prevažal pošto, potnike in blago od Trsta proti Ljubljani, čeprav je bil neizmerno bogat in bi lahko užival starost na svojem gradu Orehek. Ugasnil je za vedno med svojimi 136 konji v hlevu za konje v Trstu.
Zadnji zakupnik pošte v Trstu je bil Edvardov oče, dedič poštne dinastije Dolenc s Proseka. Ko je Trst pripadel Kraljevini Italiji, so Dolenčevi še nekaj let imeli pošto v zakupu, a se je z italijansko oblastjo vse spremenilo. S prvimi motornimi vozili, ki jih je nekaj že pred tem prevažalo pošto, so prišli drugi časi, kjer so poštni avtobusi zamenjali postilione. Tudi zakupniki so kmalu izginili, saj je pošto, postopoma, v celoti prevzela država.
Viri: “S pošto skozi preteklost Slovenskega Primorja in Istre”, avtor dr. Fran Juriševič in razni drugi viri.