Že v davnini so okoli izlivov potokov in rek v severnem Jadranu začenjale nastajati manjše soline. Sol je bila dragocena, ker je omogočala konzerviranje mesa živine in rib, na daljši rok. Zamrzovalnih skrinj ni bilo in led se je ob koncu zime stopil. Sicer so led shranili v jamah ledenicah, a tudi ta se je ob višjih temperaturah stopil. Soljenje mesa je bila edina možnost, da je ostalo užitno več časa. Enako je veljalo za ribe, še posebno sardele in sardone so konzervirali v soli, kar se počne še danes.
Pod Škednjem se tri potoki združijo v enega imenovanega Srane, ki je ob izlivu v morje ustvaril iz naplavin močvirnato plitvino, kjer so si domačini uredili soline. Podobno, kot je Glinščica s pritoki ustvarila iz naplavin ravnico pri Žavljah, kjer so tudi uredili soline. Ime potoka Srane ima slovenske korenine, ker je voda smrdela zaradi sranja, oziroma fekalij, ki so se stekale vanj so mu rekli “Srani, oziroma Usrani potok” (italijansko il rio Srane o rio Primario).
Kakorkoli že, so Ščjedenske soline dobro služile vaščanom, saj so cenjeno sol zamenjali za blago, žito, olje, klobase in druge stvari, ki jih sami niso imeli dovolj in jo tudi prodajali. Na prvi sliki, oziroma načrtu zasutja, so na levi strani načrta opisani, deli solin označeni z velikimi črkami (A, B, C, D, E, F), ki ponazarjajo lastnike deleža solin. Lastniki delov solin so bili takrat: A – Andrej Sanzin, B – Städtisch (del solin v lasti občine), C – Anton von Conti, D – Bischöflich (del solin v lasti škofa), E – Johann Peletti, F – Mattia Hodina iz Škednja. Kot vidimo so bili med solinarji tudi Slovenci, česar nisem zasledil pri naših zgodovinarjih, ko pišejo o nekdanjih solinah v Severnem Jadranu. Sicer je nekaj časa večina Škedenjskih solin (saline di Servolas) bila v lasti škofa (Kandlerja), ki jih je oddajal v podnajem in zahteval “desetino”, torej desetino donosa solin kot davek.
Velik gospodarski pomen, povezan tudi z visokimi davki na proizvodnjo soli, je sčasoma povzročil številne spore, zlasti s sosednjimi Benetkami in drugimi istrskimi mesti, ki so se borila za prevlado nad proizvodnjo in prodajo soli. To je skozi stoletja privedlo do številnih bitk, napadov in uničenja Škedenjskih in Žaveljskih solin.
Za razliko od tržaških solin, ki so bile uničene s širitvijo mesta Trst (Borgo Teresiano) (1719), so Škedenjske in Žaveljske soline delovale do leta 1826, ko so jih zaprli, ker niso bile več rentabilne.
Območje, je ostalo dolgo let zapuščeno, in je bilo kasneje bonificirano in postalo industrijska cona ŠKEDENJ, kjer so sčasoma nastale številne industrijske dejavnosti, ki so popolnoma spremenile njegov videz.
Viri: Italijanski državni arhiv v Trstu, Dino Cafagna in drugi viri