Dandanes, ko so dostavljalke hrane (portapranzo) nadomestile multinacionalke, kot sta Glovo, Wolt in drugi, so slovenske in italijanske ženske, ki so se ukvarjale z dostavo hrane v Trstu, proti koncu 18. in vse do sredine 19. stoletja, že skoraj pozabljene. Pisci, ki opisujejo preteklost delavcev v Trstu, ponavadi omenjajo delo ladjedelniških delavcev, luških delavcev, železarjev, kamnosekov itd, delo žensk, pa večinoma izpustijo. Vendar so bile ženske tiste, ki so z neverjetnim trudom in požrtvovalnostjo poganjale gospodarstvo v ozadju.
Izraz portapranzi se je v tržaškem narečju oprijel žensk (pogosto starejših gospa, vdov ali deklet iz delavskih družin), ki so opravljale delo dostavljavca hrane. Ker delavci v ladjedelnicah (kot sta bila San Rocco v Miljah ali San Marco v Trstu) in pristanišču niso imeli organizirane prehrane, njihovi delovni urniki pa so bili izjemno dolgi in naporni, je bil topel, domač obrok ključen za njihovo preživetje.
Žene delavcev so vstajale že ob štirih ali petih zjutraj, da so pripravile topel obrok (pogosto enolončnice, mineštre, joto, polento z golažem ali pa preproste testenine). Hrano so zložile v posebne večdelne pločevinaste ali aluminijaste posode z ročajem. Dostavljalka kosil je naenkrat nosila tudi po deset ali več teh težkih posod. Da so jih lažje prenašale, so uporabljale posebne lesene obroče, palice, ali pa so posode zvezale skupaj in jih spretno povezale med seboj. Dostavljalke (portaranzi) so imele svoje stalne stranke po različnih mestnih četrtih, kot so Sveti Jakob, Škedenj, Rojan in staro mestno jedro. Peš so hodile od hiše do hiše in od žena prevzemale pripravljene posode s hrano in pijačo.
Še preden je v ladjedelnicah odjeknila opoldanska sirena za premor, so morale biti dostavljalke (portaranzi) že pred vrati kantjerja, ali pred pristaniščem. Delavci so prišli do ograje ali vratarnice, prevzeli svojo še toplo posodo, po hitrem obroku pa izpraznjeno posodo vrnili prenašalki, ki jo je popoldne odnesla nazaj k njegovi družini. Dostavljavke hrane so bile plačane mesečno (un tanto al mese). Šlo je za neformalno, skromno, a izjemno pomembno plačilo za preživetje marsikatere revne družine.
To delo ni bilo nikoli uradno registrirano ali urejeno z uradno pogodbo, torej zaščiteno. Kljub temu je bil ta droben mesečni prispevek za marsikatero vdovo ali revnejšo družino edini vir rednega zaslužka.
Ker so vsakodnevno obiskovale na desetine domov, so bile dostavljalke kosil (portaranzi) tudi pomemben družbeni medij tistega časa. Prinašale so novice, govorice, opozorila o stavkah ali preprosto tople besede med družinami, ki so živele v različnih delih mesta.
