Viktor Parma (1858‒1924), tržaški glasbenik, izjemen lirični skladatelj in oče slovenske opere, rojen v Trstu v slovenski družini. Bil je, na žalost,j često spregledan, skorajda izbrisan iz kulturnega spomina zaradi narodne tekmovalnosti in političnih nasprotij. Ob koncu 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja mu je v Trstu nasprotoval italijanski nacionalizem, a mačehovska mu je bila tudi Ljubljana, ki je bila v tekmi z jadranskim mestom za prestolnico slovenstva nezaupljiva do „nečistih“ primorskih Slovencev.
Ker se je leta 1914 izrekel proti avstrijski vojni napovedi, se je moral sodno zagovarjati, oškodovala pa sta ga tudi izbira nemškega libretista za svojo najpomembnejšo opero „Zlatorog“ in, po smrti, okupatorsko nacistično čislanje njegove glasbe. Negativno je na njegovo skladateljsko usodo vplivalo tudi dejstvo, da se je sin Bruno – medvojni deportaciji v fašistično taborišče Gonars navkljub – poleti 1945, v Ljubljani ogradil od komunizma. Njegov obsežni opus je bil v prvih letih, v Jugoslaviji, prepovedan, ker je bil ocenjen za „reakcionarno glasbo“. Ohranjeno gradivo je bilo kot „opus tujca“ poslano v Trst, kjer je obležalo uskladiščeno vse do nedavnega, ko je Ljubljanska univerza zahtevala njegovo vrnitev.
Parmov danes znani opus obsega osem oper in operet v štirih jezikih (slovenščini, nemščini, italijanščini in hrvaščini) ter vrsto drugih glasbenih strani. Njegovo najpomembnejše delo je že omenjena opera „Zlatorog“.
Če se v zgodovino ali mitologijo zazrte Parmove opere končajo vselej tragično, so pa njegove operete nabrito lahkotne in dogajalno umeščene tudi v daljne kraje (Pariz, New York, Krimski polotok …).
Še iz časov Avstro-Ogrske v kraški vasici Trebče/Trebiciano deluje godba, ki nosi ime po Viktorju Parmi. V stavbi, ki je preživel obe vojni 20. stoletja, je tudi glasbena šola.
Parma – glasbenik, ki slogovno črpa iz italijanske opere, dunajske operete in slovenske folklore – avtorsko pripada nekdanjemu avstrijskemu Primorju, naši zemlji, in celotni Evropi. Prav zaradi svoje „evropskosti“ in odprtosti do več narodov, je bil preganjan v času absolutizacije istovetnosti, ko so bile identitete izključevalne in druga drugi nasprotne.
Vir besedila: Tržaški novinarski krožek (Circolo della stampa di Trieste)