Več slik, ki so se sčasoma nabrale v arhivu sem izostril, pobarval in vsako posebej animiral in zmontiral v 2 minutni video posnetek. Dodal grafiko in zvok, da bi čim bolje podoživljali čas, ko so boškarini pomagali, pri oranju, prevozu lesa, kamnov, ljudi in celo med trgatvijo prevažali nabrano grozdje do vinske kleti.
Imenovanje Bujskega goveda z imenom “Boškarin”, je novejšega datuma in je nastalo iz pogostega imena volov Bujskega goveda. Vsaka krava, bik in vol je imel nekoč svoje ime in najbolj pogosta imena za vole so bila: Boškarin, Moro, Gajardo in druga. Ko sem listal stare izvode tržaškega časopisa “Il Piccolo” iz 19. stoletja, je v vseh člankih kjer piše o istrski pasmi podolskega goveda, omenjeno, da se ta pasma imenuje “Bujsko govedo”.
V Istri, oziroma v okolici Buj, se je iz podolskega goveda, ki so ga s seboj pripeljala ljudstva iz področja Ukrajine, v času preseljevanja narodov od 5. stoletja naprej, razvila avtohtona pasma, ki je bolj trpežna in krotka. V poskusih križanja z drugimi vrstami podolskega goveda, je bilo ugotovljeno, da križanje le oslabi in ne izboljša istrskega boškarina. Da bi ohranili prednosti in vrline istrskega boškarina, so že v 18. stoletju med seboj parili samo bike in krave pasme Bujskega goveda, ki se je razširilo po celi Istri, Čičariji, Brkinih in nekaj celo na Krasu. Proti koncu 19. stoletja je bilo, po grobi oceni, samo v Istri več kot 50.000 krav in bikov tega cenjenega istrskega goveda.
Po prvem uradnem opisu (iz leta 1893), ki ga je opravil Franc Povše, gre za srednje veliko govedo, proporcionalno grajeno, sive dlake, debele in lahko prožne kože, črnih ustnic in neba, močnega vratu, širokega telesa, močnih nog. Krave imajo majhno, mesnato vime in se ne molzejo. Voli dosežejo živo težo od 700 do 900 kg. Danes se Bujska pasma uradno imenuje Istrsko govedo, bolj poznano v hrvaški Istri in našem delu Istre, kot boškarin.
S prihodom motornih vozil in kmetijskih strojev, se je začelo drastično zmanjševati število boškarinov. Namreč krave te vrste goveda dajejo zelo malo mleka, zato so jih gojili izključno kot delovno govedo. Vole boškarine so uporabljali pri prevozih težkih tovorov, kot so razni gradbeni materiali, za prevoze ljudi, na za to prirejenih vozovih, na trgatvah, kjer so iz vinogradov, v na boku prirezanih sodih, vozili nabrano grozdje do vinske kleti. Zaradi svoje moči, trpežnosti in ubogljivosti, so z njimi orali njive, tudi tiste, kjer je bilo v zemlji veliko kamenja, kar je v Istri pogost slučaj. S polj so z boškarini vozili domov pridelke in seno s pašnikov in nenazadnje so tudi les, drva in kmetijske pridelke prevažali do obalnih mest, do svojih strank. Za vsa ta opravila so boškarine počasi zamenjali stroji in vozila na motorni pogon, zato jih je bilo vse manj. Leta 1953 so jih na področju Buj našteli le nekaj več kot 200, pa še od teh so bile večinoma krave. Proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja, je bilo v Istri le nekaj več kot 100 primerkov, od tega večinoma krav in boškarin je bil tik pred izumrtjem.
Na srečo je na pobudo istrskih ljubiteljev boškarina, priskočila na pomoč tudi hrvaška državna oblast. Danes lahko rečemo, da je boškarin rešen pred izumrtjem, saj so jih leta 2011 našteli že nekaj več, kot 2000. Trenutno jih je še več, saj so se namnožili rejci v celi Istri, tudi pri nas. Sicer so naše slovenske institucije uvozile breje krave podolskega goveda iz južne Italije, zato nisem čisto prepričan, da je to sorta Bujskega, oziroma Istrskega goveda, a lahko se motim.
Foto galerija
