V začetku prejšnjega stoletja so se tudi v Kopru pojavila prva motorna vozila. Vendar se je, bolj množična uporaba motornih vozil za tovorni in potniški promet, začela po 1. Svetovni vojni. Vedno več je bilo tovornjakov in celo avtobusov, za prevoz potnikov. Na prvi restavrirani fotografiji, vidimo enega izmed avtobusov na liniji Trst, Koper, Buje, Novigrad in nazaj. Zaradi slabih cest je še vedno prevladoval prevoz potnikov in tovora z ladjami, česar ni spremenila ozkotirna železniška proga Porečanka. S številnimi potniškimi avtobusnimi linijami se je mesto povezalo z okoliškimi kraji in tistimi zelo oddaljenimi, šele v pokojni Jugoslaviji. Avtobusi so že v začetku petdesetih let postali nepogrešljivi, kar je bilo videti na trgu med avtobusno postajo, hišo kapitana Guccioneja in sedanjo Taverno. Od ranega jutra, pa do večera, je mrgolelo ljudi, ki so prihajali, odhajali, ali čakali avtobus.
Še pred neka desetletji, si je bilo težko predstavljati življenje brez avtobusov in koprska avtobusna postaja, je bila srce mesta. V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je leseno stavbo, kjer je bila čakalnica, prodajalna avtobusnih in ladijskih potniških kart, a tudi informacijska pisarna, zgradilo podjetje Adria. Prevozniško podjetje Adria je leta 1947 kupilo predelan tovornjak za prevoz potnikov (2. slika) in začelo s prvimi prevozi, a kmalu so nabavili tudi prave avtobuse. Najbolj mi je ostal v spominu avtobus s prikolico (3. slika), ki je večinoma vozil potnike brez pripete prikolice. V šolskem letu 1956-1957 smo otroci iz Žusterne in Prov šli peš do Semedele, kjer se je ta avtobus ustavil na postaji. Pri zadnjih vratih smo skočili v notranjost, ker smo vedeli, da do Kopra sprevodnik ne bo uspel iz ospredja priti do nas pri zadnjem izhodu, ker je bila v avtobusu gneča. Na ta način smo se iz Semedele do Kopra pripeljali zastonj. Kako velikanska razlika v načinu razmišljanja danes in tedaj, je bila, je vidno takoj, Saj smo otroci iz Prov, Žusterne in Semedele, šli peš, ali s kurjero v šolo na Belvederju (kasneje JPV) in nazaj domov sami, že v 1. razredu. Danes morajo starši otroke peljat v šolo in jih iskat, po koncu pouka, še v 3. razredu osnovne šole, ko smo mi imeli za samostojne.
V naslednjih letih je bilo vse več avtobusov, polnih potnikov in ladijski prevozi potnikov so bčutno upadali in nekatere linije celo ukinile. Tudi kasneje v sedemdesetih in delno še v osemedesetih letih, so bili avtobusi polni potnikov. Ko sem se odločil, da ne bom več delal na ladjah, ki so plule po svetovnih oceanih, sem se zaposlil v ladjedelnici 2. oktober v Izoli. Na začetku sem bil velik optimist in sem sem zjutraj ob 5.30 čakal avtobus za Izolo, v Žusterni. Tedaj smo začeli z delom že ob 6. uri zjutraj in si moral biti vsaj deset minut prej v podjetju. Kmalu sem ugotovil, da avtobusni prevoz ni zanesljiv, ker je bil velikokrat tako poln potnikov, da se še ustavil ni na postaji, ali pa se nisi mogel zriniti na nabito poln avtobus. Zato sem včasih zamujal, ker sem moral čakati na naslednji avtobus, ki je peljal malo po šesti uri. Nisem imel izbire kupil sem si star Tomosov moped štiribrzinc, s katerim sem se poleti in pozimi vsak dan vozil na delo v ladjedelnico in nisem več zamujal. Ker sem prišel nekaj minut prej sem še sodelavcem, ki so zamujali štempljal kartico.
Kakorkoli že podjetje Slavnik, nekdanja Adria, je kupilo nove avtobuse, ki so postali zelo, priljubljeni in prijela so se jih ljubkovalna imena. Tisti najdaljši s pregibom v zadnjem delu smo imenovali Rimonika ali Harmonika in je vozil večinoma la liniji Koper – Piran, a se je seveda ustavljal tudi na vseh vmesnih postajah. Zato je vožnja od Kopra do Pirana trajala najmanj 45 minut, a včasih tudi več. Avtobus, ki je vozil na krajših relacijah, kot je bila Koper-Semedela, smo imenovali Satelit. Namreč v tistem času je pes Lajka poletel v orbito okoli našega planeta in beseda satelit je postala popularna, lahko bi rekli beseda leta.
Z avtobusom smo se redno peljali v Trst, po nakupih in nazaj. A tudi v Ljubljano je bilo potrebno kdaj oditi. Najcenejši prevozi so bili prav avtobusni, kar danes, za dolge relacije, sicer ne velja več. Ni imel vsak odrasel avtomobila in večina najstnikov motorin, kot je to danes, zato sem se z avtobusom peljal tudi v Poreč, proti koncu šestdesetih, ko so odprli “International club” v Plavi laguni. Seveda tudi z avtom, ko je bilo to možno.
Vse se je spremenilo, danes je vse drugače in javne prevoze z avtobusi imamo le za vzorec. Okoli mesta so ogromna parkirišča, nad in pod površjem, čeprav vsi vemo, da so javni prevozi, če so ustrezno organizirani, najcenejši in najbolj ugodni. Ne bom razmišljal o tem kdo je kriv, da nimamo več urejenih javnih prevozov in se posledično okoli mesta širijo plačljiva parkirišča, kjer je že samo nekaj urna parkirnina dražja od prevoza z avtobusom. Tako pač je …
Foto album
