Devinski grad, na skalnem previsu nad Tržaškim zalivom, je skozi stoletja odigral ključno vlogo v zgodovini slovenskega prostora. Kot središče obsežnega devinskega gospostva je pod svojo fevdalno oblastjo obvladoval številna naselja in vasi, ki so se razprostirale od obalnega pasu in Tržaškega krasa pa vse do Vipavske doline in Reke. Devinsko gospostvo je imelo upravno, sodna in davčno oblast nad kmeti, kmetijami, vasmi in zemljišči na območju današnjega Tržaškega ter obmejnega goriškega in doberdobskega Krasa.
Obalno območje v neposredni bližini gradu, je predstavljalo jedro domače grajske posesti, kjer so devinski gospodje izvajali neposredno oblast: Devin – Duino (grajsko jedro in pristanišče), Sesljan (Sistiana), Nabrežina (Aurisina), Štivan – San Giovanni di Duino (strateško pomemben zaradi izvirov reke Timave ter cerkve sv. Ivana), Mavhinje (Malchina), Cerovlje (Ceroglie), Slivno (Slivia), Prečnik, Medjevas (Medeazza).
Zgodovinska meja med posestjo svobodnega mesta Trst in Devinskim gospostvom je potekala po stari cesti od Sesljana (Sistiana) proti jugovzhodu čez Kras. Pod devinsko gospostvo so v celoti ali delno (preko posameznih kmetij in srenjskih zemljišč) spadala naselja: Zgonik (Sgonico), Salež (Sales), Prosek (Prosecco) (ki je bil v določenih obdobjih razdeljen med tržaško komuno in devinsko posest). Repen (Rupingrande), Samatorca (Samatorza).
Konec fevdalizma je močno spremenil vlogo in pomen Devinskega gradu, ko so leta 1848 z marčno revolucijo, v Avstrijskem cesarstvu uradno odpravili fevdalni sistem in podložništvo, je devinsko gospostvo dokončno izgubilo svojo večstoletno upravno, sodno in davčno oblast nad okoliškimi podložniki in srenjsko zemljo. S tem zakonom, ki sta ga med marčno revolucijo potrdila avstrijski parlament in cesar Ferdinand I., je bilo odpravljeno tlačanstvo, kmetje pa so postali osebno svobodni in lastniki zemlje, ki so jo obdelovali.
Vendar ni vse zlato, kar se sveti, kot pravijo. Kmetje so sicer postali lastniki zemlje, vendar so morali nekdanjim fevdalcem za to plačati odškodnino (tretjino je krila država, tretjino fevdalec sam, tretjino pa kmet). Družinam fevdalcev, ki so jih izkoriščali več stoletij, so za svojo zemljo, morali še plačati, kar ni nič novega, a je seveda nepravično, da ne rečem kaj več. To je mnoge kmečke družine v okolici Trsta za več desetletij pahnilo v hude dolgove.
Odprava fevdalizma in posledic, oziroma dolgov, zaradi odplačevanja “svoje” zemlje, so vaščani in vaščanke slovenskih vasi morali najdi dodatne vire zaslužka. Zato so med Slovenci nastajali, zanje, novi poklici. Na obalnem pasu se je bolj razvilo ribištvo in prevozi po morju, ker fevdalci niso več imeli pod nadzorom morskega obrežja in plovil. Tudi kamnoseštvo, v številnih kraških kamnolomih, je doživljalo preporod, in mnogi drugi poklici, ki pred tem niso bili dostopni slovenskim kmetom, pod jarmom fevdalizma.
Oglejski patriarhi so “Stari grad Devin” (iz katerega so danes vidne le ruševine v bližini novejšega gradu) podelili v dedni fevd gospodom Devinskim, okoli sredine 12. stoletja. Rodbina Devinskih gospodov je prvič omenjena v ohranjenih dokumentih leta 1150. Leta 1166 so v listini oglejskega patriarha Ulrika II. devinski gospodje že omenjeni kot vazali oglejskega patriarha. To pomeni, da so leta 1166 že imeli sodno in davčno oblast nad slovenskimi kmeti, vaščani, vasmi in zemljišči. Sicer je stari devinski grad na skali, desno na sliki, ki je viden kot ruševina tudi danes, počasi razpadal. Novejši sedanji grad je zgradila rodbina Wallsee leta leta 1389, na ruševinah rimske vojaške utrdbe, imenovane Castellum Pucinum, ki jo je v 3. stoletju obiskal cesar Dioklecijan. Turki so grad v 15. stoletju skoraj popolnoma uničili, a je bi kmalu obnovljen. Ko je rodbina Wallsee leta 1483 izumrla, je grad prešel v last avstrijskih Habsburžanov, nekaj časa pa je služil celo kot zapor.
Grad Devin je postal last družine Thurn und Taxis leta 1875, ko se je princesa Marija Hohenlohe, poročila s princem Aleksandrom von Thurn und Taxis, iz češke veje te družine in še danes je last te premožne družine. Med drugo svetovno vojno so grad uporabljali Nemci, ki so leta 1943 zgradili bunker v skalah poleg gradu za obrambo bližnje pomorske baze Sesljan (Sistiana) pred morebitnim napadom zaveznikov. Grad Devin je bil tudi sedež uprave cone A Svobodnega tržaškega ozemlja (1947-1954).
Grad Devin je še vedno v lasti potomcev družine Thurn und Taxis in ga upravlja pravnuk princ Dimitri della Torre e Tasso iz italijanske veje te družine. Grad in nekdanji nemški bunker sta odprta za oglede, seveda z določenim urnikom.