Način življenja in delo naših istrski žena, znanih kot Šavrinke, v preteklosti, je pravzaprav naša kulturna dediščina in brez ljubiteljskih posameznikov in neprofitnih organizacij, oziroma društev, bi bila počasi pozabljena in izgubljena za vedno. Na srečo ni tako, ker še danes istrske žene, dekleta, mladeniči in moški, skrbijo, da se šavrinska kultura ne pozabi. Še posebna pohvala gre “Kulturnemu društvu Šavrini in anka Šavrinke” iz Gračišča, ki letos praznujejo 30 letnico ohranjanja kulturne tradicije Istre.
Kdor je prinesel domov največ šoldov je bil, v tistih časih, glava družine in je imel glavno besedo. To so bile večinoma ženske, zato še dandanes, ko so ti minuli časi le še oddaljen spomin, pravimo; “Žena drži pokonci 3 kantone pr hiši.” Konec koncev, pa naj bo moški še tako glasen in pokončen, še vedno rečemo; “Ve se kdo doma nosi hlače”. Pravijo, da so bile najbolj “hudičeve” ženske in dekleta iz vasi Lopar. Tu so imele nekoč ženske absolutno oblast, saj so nekaj krat v letu organizira ženski praznik, še v 70tih letih. Zbralo se jih je okoli 15 in so veseljačile pozno v noč, hodile od vrat do vrat in iz kjant srkale vino, ki so ga tudi drugim ponujale.
Ženske, oziroma Šavrinke so garale cele dneve in celo dele noči. Lavandere (perice), so za mestno gospodo skoraj vsak dan pobrale umazano perilo, ga odnesle domov in zlikale, a tudi zašile, če je bilo potrebno. Zlikano perilo so dostavile gospodi v mestih. Jajčarce so prehodile pol Istre da so zbrale dovolj jajc, ki so jih prodale v mestih, obenem so bile tudi prenašalke novic in zgodb, ki so jih slišale med potjo. Kruharce so ponoči pekle kruh, ki so ga zgodaj zjutraj še toplega dostavile odjemalcem in naključnim kupcem v mestih. Brez mlekaric, ki so peš, ali na svojih oslih, nosile mleko v Koper in Trst, bi mesti težko shajali. Na tržnicah so naše žene prodajale tudi zelenjavo, sadje, kakuše, petehe, zejce in drugo doma pridelano hrano. Tudi vino in olivno olje je bilo med prodajnimi artikli slovenskih žena. Anka žnidarce (šivilje) so bile v vsaki vasi, a so šivale obleke po naročilu le za lokalno prebivalstvo, saj v trgovinah še nisi mogel kupiti narejenih oblačil, a kasneje, ko je bilo to možno, so bila predraga.
Šinjore, naše ženske so imele po eno pražnjo, oziroma hmašno obleko in jo krpale, dokler se ni preveč obrabila, potem so jo imele za vsak dan. Novo so si zašile same, a večinoma so obleke po naročilu šivale vaške žnidarce. Med ženskim perilom niso smele manjkati; kombine, buštin in bondante. Pozimi pa so bondante (spodnje hlače) imele še brješnike (hlačnike) skoraj do kolen, da ni zeblo. Na glavi je bila naglavna ruta pravzaprav obvezna in le tiste ženske, ki so se omožile v Koper, ali v Trst, teh slednjih je bilo kar veliko, so, kot se je za mestne šinjore spodobilo nosile klobuček na glavi.
Veliko bi še lahko povedali o naših istrskih ženskah in dekletih, ki so nekoč garale, da lahko danes živimo bolje. Njihovo zgodbo bomo o priliki nadaljevali, da spomin nanje ostane živ za vedno.