Moleto
Zgornja slika iz leta 1938 prikazuje pristanišče Moleto, na drugi strani ceste vila Romano (danes Kosmačeva hiša) in kolesarje na cesti. (iz knjige C’era una volta Capodistria)

V tej skupini smo že pisali o tem, da je bila Žusterna v času med obema vojnama poletno letovišče premožnih družin iz Trsta in Kopra. Ob obrežju so imeli svoje vile za letovanje, v notranjosti in na hribu so bili lastniki zemlje in kmetij, ki so ji obdelovali njihovi koloni, večinoma iz notranjosti Istre. Bilo je tudi nekaj samostojnih kmetov z lastnimi kmetijami. Na primer; v Žusterni Dreja Pičo (Danes hiša od Vid Baruca), ki se je odselil v Trst. Kmetijo sta prevzela Bepo in Marija iz Planjav pod Pučami. Na hribu za današnjim hotelom Kmetija družine Babič, ki so sicer imeli za Italijane V Trst so prodajali bambus za pohištvo in ptice pevke, ki so jih lovili na limanice. Kar je bilo tudi po vojni v Istri tradicija. Skoraj ni bilo hiše brez lugerja ali gardelina. Sedaj je že dolgo let lov ptic pevk prepovedan.

Slika iz leta 1938 prikazuje člane družine Romano pred njihovo vilo (sedaj Kosmačeva hiša) kako nesejo barko čez cesto na Moleto, kjer jo bodo spustili v morje. Ne manjka niti zastava Kraljevine Italije. (iz knjige C’era una volta Capodistria)

V Provah sta brata Norbedo imela v lasti vsak svojo kmetijo, Ugo je do smrti obdeloval kmetijo, brat se je odselil v Trst in izgubil kmetijo. Oče od Brune Norbedo, žene od Ugota, je zgradil večino vodnjakov v Žusterni. Gospa Bruna mi je pripovedovala o njenem očetu mojstru za gradnjo vodnjakov. Spominjala se je, da je kot otrok nosila malico in kosilo očetu, ki je gradil vodnjake in popravljal stare.

Slika iz leta 1938. Napis na Moletu pred vilo družine Romano pravi, da te učitelj plavanja nauči plavati v enem tednu. (iz knjige C’era una volta Capodistria)

Žusterna ima namreč veliko vode, ki se počasi cedi pod zemljo po plasteh laporja in tu pa tam priteče na površje kot izvir. Ni bil samo mojster za gradnjo, znal je tudi najti primerne točke za vodnjak, kjer je bila voda nekaj metrov pod površjem. Žal so vodnjake, ki se jih še spominjam, pri pozidavi večinoma zasuli in uničili. Kakorkoli že, ti pridni in delovni ljudje poleti niso imeli časa za počitnice, njihovi otroci tudi ne.

Gospoda iz počitniški vil, pa se je kopala, se učila plavati, na Moletu, igrala vaterpolo, jadrala in kot je videti na prvi sliki se vozila s kolesi po makadamski cesti. Danes na kolesarski stezi med Koprom in Izolo mrgoli množica kolesarjev, ki za konec tedna prihajajo iz cel Slovenije. Kolesarjenje za rekreacijo je dostopno širokim množicam in ni več domena bogate gospode.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja