V nekdanji ulici Castel Leone (Pristaniška ulica), so v stavbi na 1. sliki kuhali žganje v “Distilleriji” že od leta 1870 in pripravljali močne alkoholne pijače za prodajo. “Distilleria” je bila v lasti družine Bortolo de Baseggio, kasneje pa družine Corrado. V Kopru in okolici so žganje kuhali večinoma iz tropin, tropinovec, trapo.
A nekoč, še posebno pod italijansko okupacijo, posameznikom in kmetom ni bilo dovoljeno kuhati žganje, kot je to danes. Celo enega štenjaka morske vode nisi smel vzeti iz morja, ker je to spadalo med zakone o državnem monopolu soli. Kakorkoli že naši predniki so se znašli, kot vedno in so žganje kuhalu v gozdu. Moj pokojni oče Ivan iz Gabrovice pri Kopru, je znal povedati kako so kuhali žganje v gozdu pod Tinjanom. Postavili so straže, da jih italijanski finančarji niso ujeli na delu. Pripravili so suh les, da se ni kadilo, ker bi jih po dimu, ki bi se vil iz gozda hitro našli. Skopali so globoko jamo, kamor so v primeru nevarnosti hitro vrgli kotel, pokrili z vejami in zemljo na vrh pa še suho listje. Po končanem kuhanju žganja so kotel skrili v pripravljeno jamo v tleh.
Vsakič so kuhali na drugem mestu v gozdu, da jih ne bi ujeli na delu finančarji. Kar je bilo sicer pametno, a je imelo tudi stranske neugodne posledice. Ivan mi je povedal, da so, kot po navadi kuhali tropinovec v gozdu pod Tinjanom in se med kuhanjem s pokušanjem žganja napili, da že niso vedeli kje so. Takrat jim je pirijatelj, ki je stražil zakričal, da prihajajo finančarji. Kotel in 2 polna flaškona žganja so hitro položili v luknjo v tleh in jo pokrili z vejami zemljo in listjem ter zbežali. Naslednji dan, ko so se zbudili iz alkoholne omotice in se je megla v glavi razblinila, so šli v gozd, da bi vzeli polna flaškona žganja, ki so ga ponavadi prodali v Trst. A niso našli več ne kotla niti flaškonov žganja, saj so bili prejšnji dan tako pijani, da se niso več spomnili, kje so včeraj kuhali. Preiskali so nekaj mest v gozdu, kjer so kuhali običajno tropinvec, a vseeno niso našli včerajšnje lokacije. Kuhali so na neki novi poziciji v gozdu, kjer pred tem še niso delali. Kotel in 2 flaškona tropinovca sta še danes zakopana nekje v gozdu pod Tinjanom.
Bili so hudi časi, saj je bila delovna sila poceni, Ivan mi je pravil, da je moral cel dan kopati z motiko za premožne kmete, da je zaslužil 4 lire, in še zadovoljen je moral biti, da so za delo izbrali tudi njega. Mladih brez svoje zemlje je bilo namreč veliko in vsaka lira je prišla prav. S kuhanjem žganja na kontraband in prodajo v Trst, je zaslužil toliko, da si je lahko kupil novo bičikleto, kar v tistih časih za najstnika ni bilo kar tako.
Pod pokojno Jugoslavijo smo lahko vsi kuhali žganje brez omejitev, a ko smo dobili svojo državo, kmalu ni bilo več tako. Kuhali smo večinoma v kotlih za 50 in 100 litrov tropinovec iz tropin, a z omejitvami novih oblasti, je potrebno takšne kotle prijaviti oblastem. Doma danes lahko kuhaš žganje le v manjših kotlih za osebno rabo, ki jih ni treba prijaviti. Sicer je tudi danes veliko posameznikov, kot nekoč, ki imajo večji neprijavljen kotel za kuhanje žganja, v svoji kantini kuhajo na šverc.
Boris Umer
Mladi fantje so povsod kuhali tropinovec iz tropin, ki ostanejo po prešanju grozdja. Oče mi je pravil, da so tudi v Velikih Žabljah kuhali v vinogradu. Po dolgem dogovoru so se zmenili, ker je že itak fašizem bil na pohodu in se je obetala vojna, da ne bodo dosti komplicirali in bodo financarja, ki jih bo namensko iskal, kar ubili. Očitno so za dogovor zvedeli tudi sami financarji in si niso upali jih poiskati. Flaškon tropinovca, ki je bil namenjen za prodajo, je pa odnesel v nahrbtniku v Trst. Preko flaškona je nasul jabolk, če bi ga kdo ustavil in vprašal kaj prenaša. Če bi pa financar hotel podrobneje preiskati nahrbtnik, bi ga na trdo postavil na tla, tako da bi se razbil in bi tropinovec iztekel. Dokaza o švercu prepovedane pijače ne bi bilo več.
Ja tako nekako je bilo takrat, a bili so neki drugi časi in prav je, da jih ohranimo tudi v objavi, ki je vsem dostopna, da ne ostane samo v našem spominu.