Tudi v Kopru, kot drugje so prebivalci vedno skrbeli za svoje zdravje, bogati na svoj način, revni na drugi način. Koprski zdravniki so nekaj stoletij nazaj medicino doštudirali v Padovi in vsi so bili iz premožnih “plemiških” koprskih družin. Tudi zdravili so le tiste meščane, ki so si zdravnike lahko privoščili, zato so revni v povprečju umirali še mladi.
Prva bolnišnica za revne in popotnike je bila na trgu Muda, kjer je bil tudi edini vhod v mesto skozi vrata Mude. Dejansko pa so v tej bolnišnici zdravili le obubožane pripadnike premožnih “plemiških” družin. Prva bolnišnica je bila tam kjer je danes cerkev Svetega Basa. Namreč prvi bolnišnici so ozdravljeni bolniki in njihovi sorodniki darovali oljčnike, vinograde, druge nepremičnine in denar. Ker so premožni zavohali šolde, je občinska uprava postavila za upravnika bolnišnice svojega človeka, da je “obračal” dohodke od oljčnikov, vinogradov in drugih nepremičnin v lasti Bolnišnice za “revne”.
Na mestu kjer je bila 1. koprska bolnišnica, so v 16. stoletju zgradili cerkev Svetega Basa (San Basso), na 3. sliki, oziroma razglednici. V cerkvi so postavili čudodelni sveti križ s pribitim Jezusom. To razpelo so zelo promovirali, da se je njegova čudodelnost uveljavila med verniki, ki so množično hodili prosit za zdravje v to cerkev in jasno prinašali darove. Cerkev je prvotno imela nadgradnjo z zvonovi na pročelju proti trgu Muda, a nekatere vplivneže je to motilo, zato so nadgradnjo z zvonovi namestili na zadnjo stran cerkve, kjer je še danes (3. slika).
Revni meščani in prebivalci vasi okoli Kopra, torej niso mogli računati na zdravnike, ker si jih niso mogli privoščiti, bog pa je bil muhast, zato so si pomagali sami, kot že stoletja prej. V okolici mesta so poznali kar nekaj zdravilnih izvirov, ki so po ljudskem izročilu zdravili nekatere bolezni, danes je večina zaraščenih in nedostopnih. Manjše rane in opekline so razkuževali in zdravili kar s svojim urinom. Če se je rana zagnojila so na rano položili liste trpotca, ki deluje antibakterijsko. To so še meni dali, ko sem bil otrok in je delovalo. Iz trpotca so delali tudi sirup in čaj proti kašlju, kar danes počne industrija.
Nekoč so pravili, da v hiši pred katero raste žajbelj, živijo zdravi ljudje. Pravili so, da pred hišo ne smeš saditi rožmarina, ker če se rožmarin posuši, v hiši nekdo umre. Tudi moj pokojni oče zaradi tega razloga, ni dovolil da posadim rožmarin na vrtu. Sedaj, ko ga ni več pa lepo uspeva. S čajem iz luščin fižola so zbijali visok pritisk. Za pomirjevalo, ali za mirno spanje so pili čaj iz kamilice. Če te je bolel trebuh, so priporočali en šnopček, a če to ni pomagalo so rekli: “Sprdi se in ne bo te bolel več”. Za močen prehlad so priporočali da daš vret vodo v lonec, nad njim seno s travnika, da gre para skozi seno v dihala, tako da imaš glavo pokrito z rjuho in vdihavaš paro, ki gre skozi seno. Bradavice so mazali z belo tekočino iz vejice figovega drevesa, da so izginile. Kot preventivo so pili čajno mešanico posušenega cvetja lipe, rožmarina in bezga. Hišo so razkužili, oziroma iz nje izgnali hudobne duhove, prekletstva in štrigonerije, tako, da so pred božičem na ognjišče vrgli butaro svežih brinovih vej, ki so zaradi eteričnega olja močno zagorele in zadišalo je po brinju.
H medige (k zdravniku) so šli le če je bilo zelo hudo in se zdravje ni izboljšalo, niti po nasvetih in čarovniških obredih kakšne štrige ali štrigona.
Foto album