V srednjem veku je bilo zelo živahno. Poleg velikih vojn, ki so trajale tudi desetletja in celo stoletje je bilo še mnoštvo majhnih medmestnih vojn, bolj podobnih sicer mestnim ropanjem. Prišli, pobili najbolj uporne, oplenili kar se je dalo in določili letni davek – v vinu, olju, živini, pa kakšen zlatnik je tudi moral pasti.

zasedba Kopra
Klasični ovni za mestna vrata in obzidje

Koper ni bil tu nobena izjema. Posebno se je šopiril v 13.stoletju – njegovem zadnjem samostojnem stoletju. Najprej je leta 1231 napadel in oropal Piran. Čez dvajset let, ko je zrastla nova bojaželjna generacija se je uprl Patriarhom, pod katero zelo ohlapno formalno oblastjo je bil in jih ociganil ( po posredovanju kajzerja svetega rimskega cesarstva Frederika II. Hohenštaufna) za Buzet, Buje in Dvigrad. Že to, da je moral posredovati sam presvetli kajzer pove mnogo o borbenosti in pohlepnosti Koprčanov. Nato je leta 1265 prvič napadel Poreč. Očitno je bil plen dober saj so se ga leta 1277 ponovno lotili in spotoma oplenili še Kaštel nad Dragonjo in Buzet. Vmes so, da ne bi prišli iz forme s pomočjo goriškega grofa leta 1275 napadli Motovun – Goričani po kopnem, koprčani pa so z ladjami plenili po istrskih krajih.

Skratka Koper je bil istrski enfant terrible, kar je bilo za Benečane, ki so počasi zasedali istrsko obalo, malo preveč, a o tem prihodnjič. Na slikah: kajzer Frederik, katapult katerega so v tistem času uporabljali za vdore v utrjena mesta in kovanec patriarha Gregorja, ki se je moral ukloniti kajzerjevi odločitvi.

zasedba kopra
Cesar Frederick II, 1194-1250. Sveto rimsko cesarstvo, cesar, Levo originalna grafika, ki jo hranijo v narodni knjižnici na Dunaju, desno pobarvana.

Ko so Koprčani v 70. letih 13.stoletja dokončno razjezili Benečane z ropanjem po istrijanski obali in napadi na tamkajšnje beneške posadke so ti poslali leta 1278 nad mesto 2 galeji in barke z opremo za rušenje obzidja, po kopnem pa je prijahalo 200 konjenikov ki so se izkrcali v Poreču in na poti do Kopra oplenili in porušili kar je bilo koprskega. Takrat je vsak izmed konjenikov, ki so bili plemenitega rodu imel s seboj po dva do tri zaščitnike prav tako na konjih, kar je skupaj zneslo kar številčno vojsko. Ti so se utaborili pred mestom in začeli obleganje s kopnega, pred mostom in leseno trdnjavo, tam, kjer so kasneje Benečani zgradili Levji grad. Ker ni bilo uspeha so Benečani zamenjali kar trikrat poveljnike in poslali še dodatne ojačitve v konjenici in strojih za rušenje obzidja. Šele po dolgotrajnem obleganju in rušenju a z še zmeraj nezavzetim mestom so mestni predstavniki odpluli v Benetke s privolitvijo v predajo in obljubo zvestobe. Eden prvih ukrepov zavojevalcev je bil podrtje obzidja z vsemi obrambnimi stolpi in hiš nekaterih veljakov, ki so jim najbrž obležali v želodcu med dolgotrajnim obleganjem.


Foto album

Gallery Wordpress

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja