Naši zaporski pazniki nekaj štrajkajo, pa me je spomnilo na neko dogodivščino v naših zaporih. Ne glede na to, da so bili enkrat časi bolj temačni in kruti in človekove pravice praktično niso obstajale, jim treba priznati, da pa so bili mnogo bolj racionalni kot dandanes, ko imamo zapore s fitnesi, televizijo in še marsičem. Vse to seveda plačamo davkoplačevalci.
Enkrat, pod Benečani, so to reševali mnogo bolj praktično. Ta hujše zločince so poslali na vislice ali kakšno drugo smrtno dogodivščino, tatovom so skrajšali roko, večino pa poslali na galeje (tudi gallere). Od tu tudi izvira italijanska beseda za zapor – gallera. V maloštevilnih in majhnih zaporih so končali samo mali grešniki zaradi finančnih zadev ali ker so bili preslabotni za veslače na galejah.
Znan je primer nekega Morosinija, ki bi moral po prestani kazni plačati še stroške sodišča in dolg, zaradi katerega je tam končal. To mu ni nikakor ni šlo v račun in je raje ostal, tudi po prestani kazni, kar v zaporu. Pa to ni bil zapor, tisti avstrijski, kakor ga poznamo iz slik, z lepim pogledom na morje. Pod Benečani so zapor imeli v pritličju Foresterije, tam na sedanjem Titovem trgu in svetloba je prihajala v celice, če sploh je, z dvorišča. V zaporu je vztrajal, bi rekli danes, gratis, kar še eno leto, dokler ni mestni svet izračunal, da je manj škode, če mu odpustijo ves dolg, kakor da ga hranijo še naprej. Možakar je imel srečo, da se ni rodil kasneje, v demokraciji, kjer mu najbrž mestni svet ne bi mogel pomagati.
Zapor pod beneško oblastjo je bil, kot sem že omenil na dvorišču Foresterije in se je delil na moški in ženski del. Zgleda da je bil moški del celo razdeljen na “ta močnega (hudega)” in normalnega, če si lahko predstavljamo kaj je bilo takrat normalno seveda. Normalni del je bil najbrž vrsta pripora, saj so v njega zapirali osumljence iz vse Istre, ki so čakali na sojenje na koprskem sodišču.
Na slikah vidimo planimetrijo takratnega zapora in glavni trg, kakor je izgledal v tistih časih.
Stanko Ivančič