Večkrat smo pisali o ladjedelnicah in manjših škverih v Kopru, ki so zaposlovali veliko Koprčanov. Na tem področju je bilo znanje o gradnji lesenih ladij in jadrnic dolgo več stoletij. Sicer so proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja gradili tudi parnike. V začetku 2. svetovne vojne se je gradnja ribiških in tovornih ladij ustavila in v ladjedelnicah so ostala le ogrodja lesenih ladij, ki jih niso gradili naprej (1. slika).
Kar nekaj sto let je deloval škver vzhodno od mosta, oziroma ceste v Semedelo. Večinoma so v tem škveru popravljali barke za solinarje in je nehal delovati nekoliko pred začetkom 1. svetovne vojne, ko so se opuščale soline. Na koncu je bil v lasti Antonio Grasso in sina.
Na severni strani mesta je bilo kar nekaj ladjedelnic, ki jih je odkupila družba, s kapitalom iz Bololonje, leta 1939. Celotno področje, kjer so prej bile ladjedelnice: Poli, Bishop in Martin, so preuredili. Ogradili so obrežje, postavili nova skladišča, mehanične in delavnice za obdelavo lesa, strojno delavnico, žage za les, poslopje za administracijo, itd. Novo ladjedelnico so poimenovali: I.S.T.R.I.A., ki je imela okoli 150 zaposlenih, pod vodstvom inženirja Mario Vilas. Usposobljeni so bili za izdelovanje lesenih ladij do nosilnosti 700 ton. Kakorkoli že ladjedelnica je prenehala z delom že po enem letu, ko se je začela 2. svetovna vojna. Na 3. sliki so se zadnji zaposleni slikali leta 1940.
foto album
Boris Umer