Leta 1952 sta dr. Branko Šalamun in njegova soproga začela s pripravami za ustanovitev taborniške organizacije v Kopru. Že naslednje leto, to je bilo leta 1953 je bil ustanovljen prvi taborniški odred v Kopru. Imenovali so se odred Srebrnega galeba. Zlatan Čok je v knjigi Izzivi “tajnega” agenta, zapisal, da se takrat tabornikom pridružila večina mularije iz Žusterne. Odred je bil razdeljen na naslednje vode: vod Črni jastreb, Morska skala, Delfini, Korale, Morske školjke, itd… Koprski taborniki so odšli na 1. taborjenje leta 1954, junija meseca po ko se je pouk v šolah končal in učenci imeli poletne počitnice. Tabor je bil ob Bohinjskem jezeru in starosta tabora je bil gledališki igralec Igor Pelan. Naslednji tabor je bil poleti leta 1955 v Poljanski dolini (1. slika). Taborniki odreda Srebrnega galeba so bili dejavni in uspešno delovali kar nekaj let, a z leti je prvi koprski taborniški odred počasi ugasnil.

taborniki
Odred Sinjega galeba na taborenju v Poljanski dolini leta 1955. Avtor slike Zlatan Čok je šesti z leve, peti z leve pa je Tomaž Šalamun. Slika iz knjige Izzivi “tajnega” agenta Zlatan Čok

Leta 1977 je bilo v Pradah, na šoli Elvire Vatovec, ustanovljeno društvo tabornikov rod “Bela jadra” Prade. V društvu tabornikov iz Prad sodelujejo otroci in mladina iz koprskega podeželja; iz Prad, Sv. Antona, Bertokov, Marezig, Vanganela, a tudi iz mesta Koper. Še danes so dejavni in uspešni.

taborniki pr Ferma
Malo po letu 2000, ko so taborniški plac tabornikov kluba KOST iz Kopra, pri Fermoven mlinu, za neka dni zasedli mavričarji.

Leta 1996 je bil ustanovljen Klub tabornikov KOST, ki je samostojen in ni del Zveze tabornikov Slovenije. Ustanovili so ga ljubitelji taborjenja, ki sem jih srečeval leta pred ustanovitvijo kluba v vali pod Laborjem, ob ruševinah Fermovega mlina. Za praznični teden okoli prvega maja so kasnejši ustanovitelji kluba, vsako leto žurali na taborjenju ob reki Dragonji in včasih sem se jim pridružil zvečer ob tabornem ognju, ko je pesem odmevala po dolini. Tudi poleti sem jih srečeval tam, ko so za mladino in otroke postavili tabor. Po ustanovitvi kluba KOST so in še vedno organizirajo taborjenja po Sloveniji in tudi na tradicionalnem palcu ob Fermovem mlinu ob reki Dragonji. So zelo uspešni in trenutno najbolj množična taborniška skupnost na Koprskem.

Ko že pišemo o taborjenju in življenju v šotorih, naj omenim še Štajerca, ki je pred nekaj desetletji zapustil ugodno življenje v družbi in se umaknil v gozd ob reki Dragonji. Borut je ob pobegu v naravo, najprej živel sam v majhnem šotoru, a kasneje si je postavil pravi šotor, kot so ga uporabljala Severno Ameriška plemena domorodcev. Tam je živel veliko let, več kot desetletje, če ne celo dva. Bil je vegetarijanec in jedel kar je pač našel ob reki Dragonji in seveda fižol in krompir, ki so mu ga prinesli občasni obiskovalci. Poznali so ga gozdarji, lovci in nekaj ljubiteljev narave, kot sem tudi sam, a nihče ga ni prijavil oblastem, ker pri nas pač ni dovoljeno živeti, kar nekje sredi gozda, brez dovoljenja oblasti.

taborniki
Pri Kostanjevici ob Krki ob tabornem ognju taborniki Kluba tabornikov KOST.

A nekega dne ko sem kosil travnik v vali pod Laborjem, se pojavi Borut slabe volje, a tudi izgledal je zelo slabo, kar sem opazil že prejšnje dni. Zaupa mi, da je zelo oslabel, ne more jesti in zadnji mesec ni šel na blato, ozirom ni bilo sranja. Ponudil sem mu, da ga odpeljem v bolnišnico, kjer sem bil v službi, a me je zavrnil, z izgovorom, da ni zavarovan in denarja seveda nima, da si plačal pregled. Še parkrat sem mu ponudil enako, a me je vedno zavrnil. Posvetoval sem se s pokojnim prijateljem Frankom Hmeljakom. Ugotovila sva, da če Borut ne gre v bolnišnico, bo v naslednjih dneh odšel tja za mavrico. Odločila sva da pokličeva policijo, da ga odpeljejo v bolnišnico, da ga rešijo pred smrtjo. Franko je poklical policijo in jim razložil problem. Prišli so in ga odpeljali na urgenco. Zdravnik, ki ga je rešil mi je kasneje povedal, da je Borut imel zamašeno črevesje, kar se pogosto zgodi vegetarijancem, ki uživajo večinoma surovo zelenjavo. Če jim uspe “odmašiti” črevesje, jih rešijo, včasih morajo celo operirati. Za nekatere pa je prepozno in umrejo. Tako je povedal zdravnik. Borutu so črevesje prečistili in ga rešili, zdravljenje je plačala Občina Koper. Še danes diha nekje v Slovenski Istri, a ne več v gozdu, saj stare kosti takšnega življenja ne prenesejo.

Na koncu teme o koprskih tabornikih, moramo omeniti tudi katoliške skavte, ki so svetovna organizacija katoliške mladine, ki ima rada tudi naravo in taborjenje v naravi. Pri nas so še vedno dejavni, a bili so tudi v preteklosti v času Kraljevine Italije, po Sloveniji pa v času Kraljevine Srbov, Slovencev in Hrvatov, predvojne Jugoslavije. Vendar je to katoliška zaprta skupnost in ni za drugače misleče. Namreč že prva točka zaobljube katoliških skavtov pravi sledeče: “Obljubim, da bom ljubil Boga in pomagal skrbeti za svet.”. Eden izmed skavtskih zakonov pravi sledeče: “Skavt je zvest Bogu in domovini”. V glavnem za razliko od tabornikov, ki v svoje vrste sprejmejo mladino in otroke, ne glede na vero in ideologijo in jih druži le ljubezen do narave, pri skavtih žal ni tako, saj so odprti le za katoliško mladino.

One thought on “Začetki taborništva v Kopru”
  1. Bil sem tabornik v začetku šestdesetih. Vod je vodil Boris Kralj, člani smo bili še Jadran Pišot, Mitja Živec … Na taborjenje smo šli v Dolenjske toplice, šotorišče je bilo na Jasi. Starosta je bil dr. Šalamun, mislim da je bil takrat intervjujan Jože Jerman, ko nas je obiskala ekipa Radia Koper. Novinarka je bila moja soseda Silvija Mozetič.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja