V preteklosti je bil viščo, imenovan tudi biska, oziroma bela omela (Viscum album) in rumena omela, tudi navadno ohmelje (Loranthus europaeus), sveta rastlina že pri Keltih in Skandinavcih. Naši predniki so za svete dneve, oziroma ob zimskem solsticiju, ko imamo najdaljšo noč v letu, praznovali rojstvo mladega sonca. Pri Slovencih se je rodil Svarožič, ki je kot sin Svaroga boga sonca poosebljal rojstvo sonca in svetlobe, saj se po zimskem solsticiju dnevi začnejo dajšati, noč pa krajšati. Tudi druge predkrščanske religije so rojstvo novega sonca praznovale po vsej tedanji Evropi, a kasneje tudi Rimljani. V tem prazničnem času so na vhodna vrata svojega doma obesili šopek višča, biske, ki je dom varoval pred vsem hudim in prinašal rodnost v novem naravnem ciklu. Pri nas se ta navada izgublja, medtem, ko je pri nekaterih sosednjih narodih še prisotna. Na primer pri Italijanih, ki imajo navado za božič postaviti šopek višča v vazo na mizo v stanovanju, a tudi na vhodna vrata. Paziti moramo, da majhni otroci ne prijemajo viščo in dajo sadež v usta, ker je sadež, oziroma so rumene, ali bele kroglice strupene. Že 8 okroglih sadežev lahko povroči smrt človeka. Po praznikih ko bunkice, oziroma sadeži začnejo počasi razpadati, imajo poseben vonj, ki je meni prijeten, a nekoč so pravili, da je to hudičev smrad, ali vonj. Zato so viščo po praznikih zažgali, a daleč proč od hiše, doma, da hudič z dimom ne bi prišel v hišo.
Otroci in najstniki v petdeseti in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, smo poznali viščo zaradi viščad (limanice) za lov na ptice pevke. V tistih časih je bil lov na ptice pevke dopolnilna dejavnost nekaterih kmetov v Žusterni, ker so se samci ptic pevk, kot so gardelini, po slovensko lisček (Carduelis carduelis) in lugerji, po slovensko čižek (Spinus spinus), dobro prodajali v Trstu. Kmet Aldo, oče Giuline Kržič, iz Žusterne, je ujel največ ptic pevk. Od njega sem se tudi naućil pripavljati višade in loviti ptice Viščade, oziroma limanice je nastavil tudi ob izviru vzhodno od domačije, kamor so ptice priletele pit vodo. Pokojni Ugo Norbedo, mi je pravil, da večina višča, oziroma lepila s katerim smo namazali viščade (limanice), ni kuhala, temveč so ga, že pripravljenega, kupovali na semnju (Fieri) v Buzetu, kamor so prihajali Čiči in Istrijani.
Mi mulci smo se z bičikletami odpeljali čez Črni kal, v gozd med Črnotičami in Petrinjami, kjer je na hrastih še danes veliko rumene omele, ki ima večje rumene sadove, kot bela omela, ki ima tudi več semen in manj lepljivo notranjost. Splezali smo na hrast na katerem je rastla in nabrali rumene bunkice. Doma smo v starem loncu zmečkali rumene okrogle sadeže in jih kuhali kakšni 2 uri, a za razliko od kontinentalnih Slovencev smo med kuhanjem dodali 2 žlici olivnega olja. Ptičarji po Sloveniji severno od Črnega kala so delali lepljivo snov iz bele omele in ko so odšli lovit, so s seboj vzeli tudi pepel, da so lažje ptice odlepili z limanic. V Istri, od kjer so ptice prodajali v Trst, pa se ptice niso smele poškodovati, zato so med kuhanjem dodali malo olja, zaradi česar ujeti ptici lepljiv viščo ni pobral kože z nog in perja s telesa. Z lahkoto se je lepilo odstranilo s perja in nog. Pri tistih, ki so med kuhanjem mase bele omele, dodajali le malo vode, pa je na viščadah, oziroma limanicah ostalo tudi nekaj perja in kaj kožice z nog ujetih ptic, ko so jih sneli z limanic.
Pripravili smo paličice z beke (vrbe), dolge okoli 20 cm, jih na debelejšem koncu prirezali, oziroma zašilili in jih premazali z viščom (lepljivo maso, ki smo jo skuhali iz rumeme omele). Šop paličic smo zavili v staro krpo iz blaga in ker smo med kuhanjem dodali olje, so ostale mekhe in lepljive tudi 3 leta.
Ko smo šli lovit v začetku zime, tja do konec februarja, smo s seboj vzeli v majhni kletki tudi en ričamo ( ponavadi samca lugerja – čižka in kletko z ričamom postavili na tla pod drevescem, na katerega veje smo prirezan konec viščad zataknili v zareze, ki smo jih naredili na vejah. Samec se je oglašal in ko je prišla jata lugerjev mimo so se posedli na veje drevesca pod katerim je bil ričamo. Ujeli so se na viščade, ki so skupaj z zalepljenim ptičem padle na tla, ker so bile paličice le narahlo zataknjene v zareze na drevcu. Skoraj vse smo očistili lepljive snovi in jih spustili. Le nekaj najlepših samcev smo obdržali, ker so obetali, da bodo dobri pevci. Danes, oziroma že dolgo let je lov na ptice pevke prepovedan in seveda kazniv, zato je prav, da tudi tistim mlajšim, povemo, kako smo nekoč lovili ptiče na viščade (limanice).
V Istri se je iz listja višča, oziroma belih in rumenih omel, namočenih v ropinovec, delal tudi liker, namreč sadje, oziroma v notranjosti lepljive bunkice so strupene. Takšen kot nekoč, zelo dober liker še vedno dela Gracijano Perič v Abitantih in ga imenuje Biska, kot po nekod v Istri rečejo beli omeli.
Viščo, biska, po slovensko bela omela (Viscum album) je zajedalec na listavcih. Sokove, vodo sesa iz drevesa, a fotosintezo opravijo njegovi listi. Bela omela je razširjena od zahodne Azije pa vse Atlanskega oceano vključno z Norveško. Omenjena je celo v nordijski mitologiji, ko je Odinov sin Laki s pomočjo bele omele umoril brata. Največkrat jo najdemo na drevesih jabolk in hrušk, a tudi na drugih listavcih. Medtem, ko je rumena omela, navadno ohmelje (Loranthus europaeus) razširjena bolj v južnem delu Evrope, južno od Alp, ob Sredozemskem morju pa vse do Sicijije. Raste, oziroma uspeva večinoma le na drevesih hrasta. Zato jo Italijani imenujejo “vischio quercino” (hrastova omela). Od Bele omele, ki ima rastišče tudi veliko severneje, se razlikuje po barvi plodov, ki so rumene barve in z manj semeni. Obe zajedalski raslini sa zimzeleni, saj jima listje pozimi ne odpade, zato so pozimi, ko na listavcih odpade listje bolj opazne in jih takrat lažje najdemo.
Foto album
Boris Umer