O nekdanjih koprskih zaporih smo že nekajkrat pisali, vendar se še vedno najde kdo, ki vpraša: “Zakaj so porušili grad na Belvederju?” Nekateri le pogledajo slike in si ustvarijo svojo zgodbo, ki je seveda daleč od resnice, a velikokrat se takšne domišljijske zgodbe delijo in s časom usidrajo v glavah ljudi. Žal je takšnih primerov samo v Kopru kar nekaj.

Razglednica zaporov iz časa okoli leta 1930
Razglednica zaporov iz časa okoli leta 1930

Kakorkoli že nekdanjo impozantno zgradbo koprskih zaporov, ki jo je zgradila Avstrijska oblast leta 1850, se je videlo od daleč, s kopnega, prav tako z morja. Avstrija in Avstro-Ogrska je uporabljala ta zapor večinoma za politične zapornike iz Istre in Dalmacije, skratka za celotno Avstrijsko Primorje. Po 1. Svetovni vojni je te kraje zasedla Kraljevina Italija, a se za zapornike ni nič bistvenega spremenilo, namen zaporov je bil enak, kot pred tem. Z vzponom fašizma na oblast v Italiji, so se za naše ljudi in za zapornike razmere še poslabšale, čeprav tudi prej niso bile rožnate.

V času fašizma je veliko Slovencev trpelo v tem zaporu, med njimi je tudi moj pokojni oče Ivan preživel 3 mesece v njem, kot mi je povedal. Zapornike so lahko svojci obiskali, a le v prisotnosti zaporniških stražarjev. Ti so bili pooblaščeni za kaznovanje, če je kdo spregovoril slovensko, ali hrvaško. Pogovor med obiskovalci in zaporniki je bil dovoljen samo v italijanskem jeziku. Zapornikom so svojci prinašali tudi hrano, ker je bila zaporniška pičla in slaba, a stražarji so velikokrat pobrali “davek” od hrane. Za večino zapornikov je bil stik z domačimi možen samo s pomočjo pisem in dopisnic (3. slika), ki so bile vse cenzurirane.

Koncentracijsko taborišče Neuengamme v bližini Hamburga v Nemčiji, kamor so nacisti, leta 1943, deportirali večino zapornikov koprskega zapora.

Leta 1943, ko je Italiji v vojni šlo vedno slabše in je tega leta tudi kapitulirala, je bilo še največ aretacij in zapor so napolnili politični zaporniki, večinoma iz Istre in Dalmacije. V glavnem so bili to simpatizerji partizanov in partizani, ki jih je fašistična oblast aretirala. Ker ni bilo več prostora v zaporu, so zapornike začeli premeščati v fašistična koncentracijska taborišča in zapore. Koprski zapor je postal prehoden zapor, oziroma začasen za večino zapornikov. Fašistična oblast je 8. septembra 1943 preselila 80 zapornikov, iz Kopra v okolico Firenc. Med 9. in 10. septembrom, v času preden so Nemci prišli v mesto, so Koprčani vdrli v zapor in rešili nekaj zapornikov iz Kopra in okolice.

V tem času so Nemci že okupirali Koper in 11. septembra po morju prepeljali 350 zapornikov moškega spola v Trst in 13. septembra iz Trsta z vlakom proti Nemčiji. Nekaj dni kasneje, točno 17. septembra so zapornice iz Kopra z ladjami prepeljali v Trst, kjer so jih po pričevanju vpletenih izpustili. Eden redkih zapornikov, ki je preživel in dočakal konec vojne, je opisal dogajanje v tistih težkih časih. Povedal je, da poskus Koprčanov, rešitve zapornikov iz zapora ni uspel. Tako so jih Nemci 13. septembra 1943 z ladjo odpeljali v Trst, kjer so jih vkrcali na vlak, ki je odpeljal skozi Postojno v Ljubljano, Fürstenberg in v Berlin. Iz Hamburga so jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Neuengamme, ki je bilo njihova končna destinacija. Med potjo so jih mučili, v mestu Fürstenberg so jih prisilili telovaditi po cel dan. V tem mestu so ostali 7 dni v taborišču za vojne ujetnike, reden so jih preselili v koncentracijsko taborišče Neuengamme. Ohranjeni dokumenti potrjujejo, da so zapornike iz Kopra odpeljali 13. septembra, le dan prihoda v koncentracijsko ni v vseh enak. Nekje je naveden 24. september nekje pa 27. september.

razglednica
Dopisnica koprskega zapornika novembra leta 1943

Koprski zaporniki so živeli v zelo težkih razmerah, bili so lačni in žejni, pomanjkljivo oblečeni so trpeli v mrazu in primorani prisilno delati od jutra do noči. V nekaj naslednjih mesecih so jih razdelili in poslali v različne kraje na prisilno delo. Nekatere v druge koncentracijske kampe, nekatere v mesta, kot je bil Hamburg, čistit ruševine ki so nastale po bombardiranju zavezniški letal. Raziskave so razkrile, da je bilo v koncentracijskem taborišču Neuengamme in okoliških taboriščih, ki so bili del glavnega, okoli 40.000 prisilnih delavcev, od katerih je bilo 13.000 žensk. Proti koncu meseca aprila in v začetku meseca maja 1945, so iz koncentracijskega taborišča odpeljali 9.000 internirancev in jih v zalivu Lübeck vkrcali na ladje. Ladje so napadla britanska letala in dve ladji potopila. Umrlo je 6.600 internirancev, med katerimi so bili tudi zaporniki iz Koprskega zapora.

Težko je oceniti koliko deportiranih koprskih zapornikov je preživelo in dočakalo konec vojne. Nekatere so odpeljali na Švedsko, kjer so prejeli medicinsko pomoč in nego. Nekateri so poskušali priti v osvobojeno takratno Jugoslavijo, kar ni bilo lahko, a prvi so se uspeli vrniti med junijem in julijem 1945. Zadnjim internirancem, ki so bili odpeljani iz Koprskega zapora se je uspelo vrniti šele proti koncu avgusta meseca. Tako se je zaključila tragična zgodba deportiranih koprskih zapornikov, kakor so tragične vse vojne zgodbe. Vojne divjajo še vedno povsod po svetu, nekatere daleč, druge relativno blizu nas, a ni smiselno iskati krivcev, temveč iskati načine kako vojne končati. Še bolje kako se dogovarjati, da do vojn sploh ne pride.

Podatke sem našel v različnih virih, a glavni vir je bil zgodovinar Marco Abram

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja