Uškurša, oškurša, škurša, oskoruša, po slovensko škorš (Sorbus domestica), je lahko grm, a tudi do 20 metrov visoko drevo, ki zadnja leta izginja iz naših sadovnjakov in njiv. V Švici in Avstriji so uškuršo dali na seznam ogroženih vrst. Spominjam se, da je bilo v času mojega otroštva dreves uškurš, v Žusterni kar nekaj. Eno veliko drevo, ki je vsako leto obilno rodilo, je rastlo na vrtu ob stavbi pod Vivodovimi ob Strmi poti, kjer smo stanovali, preden smo se preselili v stavbo ob nekdanji gostilni. V naših gozdovih je uškrš še kar nekaj. Boštjan Godec za Kmetijski inštitut Slovenije, je zapisal, da v sestavi gozdov rastejo samo še na Koprskem v okolici Črnega kala in v predelih Bele krajine, kar ne drži. Ob reki Dragonji blizu Škrlin sta dve ogromni drevesi Uškurše, ki rodita malo in zelo drobne plodove. Navzvodno ob reki je nekaj grmov okoli 2 metra visokih uškurš s plodovi hruškaste oblike, v Veli Boški južno od reke Dragonje pa je več dreves z različnimi oblikami plodov in barve. Eno drevo veliko kot hrast ima velike okrogle plodove rumeno oranžne barve, a nekaj je dreves s plodovi jajčaste oblike rumene barve. Nanje sem naletel, ko sem pobiral gobe in s tal pobral zrele uškurše, ki so bile zelo dobre. Tore je napačna navedba v Wikipediji, kjer piše, da so plodovi uškurše hruškaste oblike, kar drži le delno, a je zavajajoče, za nepoznavalce. Zato spodaj prilagam več plodov uškurše različnih oblik, kot dokaz, da zapis v Wikipediji ne drži. Kakorkoli že na vrtovih in drugih obdelanih površinah jih je vse manj, čeprrav rodijo okusen sadež, ki pa je dober le, ko je dozorel, drugače veže, oziroma usta skupaj potegne, podobno kot nezrel kaki.
Zadnja leta, oziroma kar nekaj desetletij, so z globalizacijo trgovine k nam pripeljali tropsko sadje. Ker potrošniki kupujejo papaje, mango, banane in drugo tropsko sadje, nekatero naše sadje izginja iz trgovi in nasadov. Mlajša generacija kupuje sadje, ki je prišlo do njih en mesec, ali več, ko so ga pobrali z dreves še zeleno, namesto naše, ki gre z drevesa v usta po par dneh. Potem mi pa še modrujejo in tumbajo o ekologiji, a tako pač je.
Uškuršo so gojili že Kelti in kasneje tudi Rimljani, ki so jo zelo cenili. O njej je pisal že grški pisec Strabon. Uškurša je listopadno drevo, ki cveti od maja do junija meseca s kremasto belimi cvetovi in je samooplodno, a jo oprašujejo tudi žuželke. Nekatere vrste so v obliki 2 metra visokega grma, a večinoma je drevo visoko do 20 metrov, ki prenese do -30 stopinj celzija, čeprav izvira iz zmerno toplih krajev južne Evrope, kjer še danes uspeva. Zato poleg mraza dobro prenaša tudi sušo. Nekatera impozantna drevesa uškurše doživijo do 500 let starosti in imajo zelo trd les, ki so ga nekoč cenili. Jeseni septembra in oktobra se zeleni plodovi obarvajo rumeno, oranžno do rdeče barve. Vendar niso užitni, dokler ne potemnijo in omehčajo. Plodovi imajo od 2 do 10 semen.
Uškrše so naši predniki cenili in so jih uporabljali pri želodčnih težavah. Iz njih so kuhali marmelado in pripravljali vino iz njih. Dodajali so jih tudi jabolkom, ko so delali jabolčnik, ker so uškrše preprečevale motnost jabolnčnika. A to je bilo nekoč, danes je vse drugače.
Foto album