Nekoč, davno pred 60 in več leti so, smo imeli dobro predstavo o tem kakšen je bil Kuopr anbot. Vedeli smo, oziroma učenci osnovnih šol so vedeli, da je bil Koper nekoč otok, čeprav danes tega skoraj ni videti. Pri likovnem pouku smo v šoli JPV združili zgodovino mesta in znanje slikanja na papir in karton. Tabot, oziroma v tistih časih našega otroštva, smo s svojimi očmi bili priča ribiškem pristanišču pri Izolskih vratih in tudi tistega, ribičev “Paludantov”, ki so lovili v plitvinah Štanjona, torej tam kjer je danes ulica Vojkovo nabrežje imenovana.

Ker smo že v 1. razredu iz Žusterne in Prov, hodili sami, brez spremstva staršev kot danes, peš v šolo na Belvederju in iz šole domov, smo imeli dobro predstavo mesta. Če smo šli na vrh Markovega hriba, ali na koprski zvonik, je bilo jasno viden obris nekdanjega otoka, s starim mestnim jedrom. Pravzaprav smo bili ponosni na svoje mesto, saj je bilo edino mesto v Istri na otoku, ki je bilo še pred 200 leti obdano z morjem. A v naša istrska mesta so se priselili ljudje od vsepovsod, ki naše zgodovine ne poznajo in počasi začeli širiti govorice, da je mesto na otoku bila Izola. Pač ljudje ki imajo zelo kratko pot od možganov do jezika. Prevedli so italijansko ime mesta Isola, zaradi česar je jasno, da je bila Izola otok. Moram jih razočarati, mesto Jzla, oziroma Izola Isola, ni bila nikoli otok.
Ker sem že omenil Vojkovo nabrežje, bi lahko opozoril tudi na obrežje, obe lepi slovenski besedi, ki označujeta predel kjer se morje sreča s kopnim. Otroci v tistih časih smo rekli da gremo k morju, v morje, na Moleto, ali na Rex. Obrežja ali nabrežja sicer nismo omenjali, ker v pogovornem jeziku te besede pač nismo uporabljali.

Kasneje so k morju Slovenske Istre, začeli bolj množično prihajati Slovenci s kontinenta, ki so iz Dalmacije nazaj domov prinesli besedo obala. Ko so se odpravljali v Ankaran, Koper, Izolo in Piran, so ponavadi rekli “Gremo na morje”, a s časom so začeli uporabljati hrvatizem “obala”. Tako danes večinoma rečejo; “Gremo na Obalo” in beseda se je prijela tudi v pogovornem in pisnem jeziku domačinov, a tudi širše. Kaj čmo pogovorni jezik se stalno spreminja in imena krajev, oziroma toponimov tudi.
Kakorkoli že učenci šole Janka Premrla Vojka smo to, da je bilo mesto, kjer je stala naša šola na otoku, že vedel, a šole ni več, čeprav je bila edina slovenska osnovna šola v starem mestne jedru. Mi nismo pozabili znanja, ki nam ga je dala, a tudi šole ne, čeprav spomin nanjo vedno bolj bledi. Ne damo se kar tako in spomin na našo šolo bomo še naprej ohranjali.