Koper je v zadnjih 250 letih doživel dve večji krizi, ko je bil odrezan od svojega vira oblasti in trgovine. Verjetno je kdo med bralci, ki je občutil, kako zgleda, ko ti izklopijo elektriko, če ne plačaš računov. Koper je vedno plačeval svoje račune in to z visokimi obrestmi vred. Po propadu Beneške republike leta 1797, ko je odstopil zadnji beneški dož, je bil Koper odrezan od več stoletne tesne povezave z Benetkami. Skoraj vsa gospodarska dejavnost, od proizvodnje soli, vina, oljčnega olja in še marsikaj drugega je bilo povezano z Benetkami. Tudi kultura in način življenja se je po nekaj sto letni okupaciji prijelo na Koprskem in v Istri. V 500 letni benečanski okupaciji Istre se je med priseljenci iz Furlanije, Benetk in drugih italijanskih pokrajin, oblikovalo novo italijansko Istro-Venetsko narečje, ki so bili tudi tedaj manjšina v Istri, čeprav jih je bilo neizmerno več, kot danes.
Po kratkem obdobju francoske okupacije, je v Kopru bilo veliko beguncev iz Trsta, kamor so pribežali pred Francozi, o čemer smo že pisali. Ko je za Francozi te kraje prevzela Avstrija, se je veliko Triještinov (Tržačanov) vrnilo v Trst, a kar nekaj je bilo takih, ki so ostali. Avstrija je vlagala v Trst, ki je bil v njeni oblasti tudi v času benečanske moči in v Pulo kot glavno vojaško pomorsko oporišče. Koper je bil v novi, bolj pristranski vlogi, tako se je, kot tudi ostala Istra začel obračati proti Trstu. Triještini so vedno bolj pogosto prihajali v Koper, a tudi v Piran, nekoliko manj v Izolo, ki je bila takrat še ribiško mestece. Še posebno Koper z okolico, je postal tržaško dvorišče. V Valdoltri so Triještini zgradili okrevališče (današnja bolnišnica Valdoltra), v Ankaranu pa sanatorij za tuberkulozo in bolnišnico. V Ankaranu so poleti na pomolu pri kopališču vsakodnevno pristajali parniki iz Trsta, polni kopalcev, a ob koncu tedna je bila prava invazija kopalcev iz Trsta.
V Žusterni, ki je bila pred vzponom Trsta kmetijsko območje, z vinogradi, oljčniki, nasadi mandljev in drugimi kmetijskimi proizvodi, so Triještni začeli graditi počitniške hiše in razkošne vile. Nekateri so odkupili cele kmetije, kot recimo tržaška družina lekarnarjev, ki je v Žusterni imela več kolonov. Recimo Karlo Vivoda je bil eden izmed njih in je po vojni dobil hišo in zemljo, ki jo je obdeloval z Agrarno reformo. Žusterna je postala počitniški kraj za premožno tržaško gospodo, kar lahko razberemo tudi iz veliko člankov v tržaškem časopisu “Il Piccolo”, iz tistih časov. Naše Šavrinke so vsakodnevno prodajale jajca, mleko, kruh in druge kmetijske pridelke v Trst. Bile so snažilke, hišne pomočnice in perice triještinske gospode. Kmetje v Trst prodajali zelenjavo, sadje, polne vozove vina in oljčnega olja. Celo Brkinci so v Trst prodajali, seno, drva, češpe, jabolka, živino in znano brkinsko slivovko, to slednjo na šverc. Tedaj bi Triještini lahko rekli “Kapodistrija že noštra), a so se časi kmalu spet radikalno spremenili.
Prišla je 2. svetovna vojna in v teh krajih spet vse spremenila. Po končani vojni, so z zmago zaveznikov, katerih del so bili tudi naši partizani, prišle radikalne spremembe in celotna Istra je ostala odrezana od Trsta, od katerega je bila gospodarsko odvisna. Trst za Italijo ni bil pomemben, kot je bil za Avstrijo, zato je iz metropolitskega mesta in glavnega Avstrijskega pristanišča, postal italijansko provincialno mesto. Vendar se je, tudi s pomočjo ameriške finančne podpore, v šestdesetih letih v Italiji zgodil gospodarski čudež in standard Triještinov se je občutno izboljšal. Razlike med plačami delavcev v Trstu in pri nas so se zelo povečale. Množično so ob koncih tedna začeli prihajati v Koper, Izolo, Piran in v celotno Istro.
Vse gostilne in restavracije so bile polne tržaških frizerk, delavk, delavcev, tudi škovacinov, ki so se prepotentno obnašali do domačinov. Jedli in pili so, oziroma žrli in lokali so vse, kar so gostilne ponujale. Počutili so se vzvišeno (ne vsi, večina pa), ker so si s svojimi takratnimi dohodki, lahko privoščili to, kar si slovenski in hrvaški delavci niso mogli. Prihajali so redno čez mejo k nam polnit avtomobilske rezervoarje, z za njih poceni gorivom, v mesnicah so pokupili najboljše meso, v mlekarnah maslo, pri kmetih salamo, panceto, pršut in vino in na cigarete tudi niso pozabili saj smo imeli ob mejah “free shope”, oziroma trgovine brez davka. Tisti premožnejši so v vseh avtokampih v Istri postavili svoje kamp prikolice z obveznim ograjenim vrtičkom s pomidori in baziliko. Vsak konec tedna, ko so bili prosti so se odšli hladit pred svoje kamp prikolice. V nedeljo popoldan, ko so se iz Istre vračali v Trst, so bile na cestah dolge kolone, počasi se premikajočih avtomobilov, od mejnega prehoda Škofije, vse tja do Strunjana in še dlje. To obdobje je trajalo skoraj 15 let, a tega raja za delavce in frizerke iz Trsta je bilo konec, ko je v Italiji gospodarski čudež začel pojenjati in je standard delavcev občutno padel. V gostilnah ni bilo več glasnih prepotentnih Triještinov, prihajali so le še tisti, ki so imeli polne škršele (žepe), a ti so se že prej in tudi danes znali obnašati spoštljivo, vsaj večina. Čas debelih krav se je za Triještine končal.
Kmalu je prišlo še eno prelomno obdobje, ko je krepnila Jugoslavija in je nastala nova državica Slovenija. Na začetku ni bilo lahko, a kmalu je šlo na bolje. Na cestah so se poleti spet pojavile dolge kolone avtomobilov turistov s severa Evrope. Zadnji dve desetletji pa so kolone, ob koncu tedna, čez celo leto in vedno bolj je čutiti naval naših Slovencev s kontinenta. Triještine so zamenjali Ljubjančarji, ki jih morje privlači, tako zelo, da so Slovensko Istro spremenili v Obalo. Neč noviga u Kuopre, bi djal moj pokojni Pepi sez Gabrovce.
Boris Umer