in Spreminjanje vedute mesta v zadnjih 200 letih
Po drugi svetovni vojni so v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja posodabljali mestno infrastrukturo, ker je po italijanski okupaciji ostala še srednjeveška ureditev. Po prenovi in izgradnji nove kanalizacije, vodovodne in električne napeljave, so pričeli s projektiranjem “sodobnejšega” izgleda Kopra, tako kot so si to predstavljali tedanji arhitekti, z Edom Mihevcem na čelu. Porušili so nekdanje Avstrijske zapore na Belvederju in zgradili sodobno osnovno šolo, ki je sicer ni več. V tistem času je bila tovarna TOMOS v vzponu in nujno so potrebovali stanovanja za delavce, ki so prišli od vsepovsod. V Semedeli so zgradili nekaj, tako imenovanih Tomosovih blokov, za družine, a potrebovali so tudi veliko enosobnih stanovanj za samske delavce. Pod načrte Semedelskih tomosovih blokov in pod načrte Tomosovega nebotičnika se je podpisal arhitekt Edo Mihevc. Prišel je v Koper, ko tudi mnogi drugi, s slovenskih hribov, k morju, zato pač ni razumel sredozemskega značaja mesta. Sicer so se širile govorice, da je izkoriščal svoje študente in da so načrti pravzaprav od njegovih študetov. Danes pravijo, da je Edo Mihevc, del zgodovine arhitekture in v medijih se vrstijo hvalnice o njem. A če smo realni, vidimo vse njegove polomije, kot je nekdanja šola Pinka Tomažiča, ki se je pogrezala in sesuvala sama vase in seveda Tomosov nebotičnik. Res je vpisal se v zgodovino Kopra, a bolj po negativni plati in zgrešenih projektih.
Da ima mesto izgled, kot ga vidimo danes, so med prvimi prispevali že Napoleonovi Francozi, ko so porušili celo vrsto stavb od trga Brolo, do morja, oziroma današnjega Vojkovega nabrežja, da so zgradili dovolj široko cesto, za hiter dostop vojske do središča mesta na hribu. Za njimi je pokojna Avstrija porušila del mesta in zgradila ogromen zapor, za celo, takratno Avstrijsko Primorje, ki je popolnoma spremenil veduto mesta. Kasneje so Italijani, med okupacijo kraja, porušili skladišče soli Pačovski, da so postavili spomenik koprskemu polivalcu mleka, ki so ga, manj kot 10 let kasneje, Nemci zravnali z zemljo. V času fašizma, so Italijani porušili celo vrsto hiš in ulic ob morski obali, od Današnje Taverne, do današnje Triglavske slaščičarne in kavarne, da bi zgradili monumentalno šolo, ki je seveda niso uspeli dokončati. Iz njenega ogrodja je nastal hotel Triglav, današnji Grand Hotel Koper. To sem na kratko opisal, da zaprem kljun, tistim, ki širijo govorice, da so izgled, oziroma veduto mesta uničili šele v času pokojne Jugoslavije, kar seveda niti približno ne drži.
V začetku petdesetih let so porušili ogromen Avstrijski zapor, ki se je dvigal nad strehami sosednjih stavb in so ga uporabljali tudi Italijani, ter povrnili nekdanjo veduto mesta. Na delu nekdanjega zapora je zrasla osnovna šola Janka Premrla Vojka, ki je ni več. Tedaj so nastali tudi prvi načrti za gradnjo nebotičnika, na mestu, kjer je stal Glagoljaški samostan. Edini slovanski samostan v Kopru, pričevanje slovanske prisotnosti v mestu, so porušili in na njegovem mestu je nastal nekakšen trg in Tomosov nebotičnik na jugovzhodni strani trga. Nebotičnik, ki je bil pravzaprav samski dom za delavce tovarne TOMOS so dokončali leta 1957. Spremenil je veduto mesta in nekako tekmoval z višino koprskega zvonika, a bil je in je še nižji od njega. Govorilo se je, da ga je oblast zgradila, da bi ob zvoniku, simbolu verske oblasti, iz mestne vedute izstopal tudi nebotičnik, simbol delavcev. Kar seveda ni bilo res, a govorice se hitro širijo in se počasi uveljavijo, kot vzporedna resnica. Ko so se delavci in delavke Tomosa, večinoma iz vzhodnega Balkana, vselili, je ta predel mesta oživel. Z oken in balkonov stavbe, je viselo perilo in plenice, ki so se sušile v vetru, ki je pihal z morja, kar je trajalo vrsto let. A z leti se je spremenil način življenja in tovarna Tomos je počasi umirala, dokler je niso dokončno zaprli. Večina stanovanj, ki je bila grajena za samski dom, je bila premajhna za družine, zato, je med drugim, tudi nebotičnih začel propadati in “umirati”.
Pred kakšnim letom so ga popolnoma obnovili in rdeči nebotičnik spet krasi koprsko veduto, seveda brez napisa TOMOS, na vrhu, po katerem je dobil ime, ki se ga je prijelo. Zapor, ki so ga zgradili Avstijci in uporabljali Italijani, je obeleževal koprsko veduto okoli 100 let in ga vidimo na vseh panoramskih razglednicah in risbah iz tistega časa. Mogoče ga bo Tomosov nebotičnik presegel, saj je del koprske vedute že okoli 70 let.
Foto album
Boris Umer