Tombola

Tombolo sva z Borisom že nekajkrat omenila, poglejmo malo bolj podrobno o igri, ki je desetletja privabljala na tisoče Koprčanov in foreštov v mesto. Igra na srečo imenovana tombola je imela v Kopru dolgo tradicijo, saj so jo prirejali na sedanjem Titovem trgu že v drugem delu 19. stoletja, kot lahko vidimo na prvi sliki iz leta 1898, kjer se je na glavnem mestnem trgu zbrala množica ljudi. Tudi v začetku prejšnjega stoletja so tombolo prirejali na sedanjem Titovem trgu, kar lahko vidimo na drugi sliki oziroma razglednici iz leta 1905. Nad kamnitim balkonom Pretorske Palače je viden večji pravokotni prikazovalnik številk tombole, da so jih lahko videli od daleč. S prirejanjem tombole so v Kopru in v okolici nadaljevali tudi v obdobju med obema svetovnima vojnama. Celo v Žusterni so v tridesetih letih priredili srečelov in tombolo. Namreč skupnost fašistov iz Žusterne je tombolo in srečelov priredila v dvorani takratne gostilne, za zbiranje finančnih sredstev za italijansko združenje “Lega Nazionale”. V Žusterni je imel svojo vilo soustanovitelj in prvi predsednik italijanskega nacionalističnega združenja Lega Nazionale Giorgio Piccoli. Podobno “dobrodelno” prireditev so organizirali tudi v Izoli, kakšno leto kasneje.

Priljubljenost tombole se je obdržala tudi po koncu 2. Svetovne vojne. Tombolo so prirejali na sedanjem Titovem trgu vse do leta 1960, a je za tako veliko število udeležencev trg postal premajhen, zato so jo preselili za tržnico, stadion, a prirejali so jo tudi na današnjem Ukmarjevem, trgu pri morju. V šestdesetih in sedemdesetih letih se je poleti, ko so tombolo organizirali, zbralo od 2000, a tudi preko 4000 ljudi. Zaradi velikega števila prodanih “kartel” (listkov s številkami) in sponzorjev, je bilo veliko dobitkov, med katerimi so bili tudi takšni z veliko vrednostjo, kot so motorna kolesa in avtomobili. Okoli prizorišča tombole je bilo veliko stojnic s pijačami in lokalnimi jedmi, a tudi novimi jedmi, ki so jih prinesli s seboj priseljenci iz vzhodnega dela Balkana, kot so čevapčiči in ražnjiči. Po končani tomboli, so se nekateri srečneži veselili lepih dobitkov in skupaj z ostalo množico razpršili o0koli stojnic, kjer se je jedlo, pilo in pelo. Tudi glasba v živo ni manjkala.

Nekateri srečneži se še spominjajo dobitkov na tomboli. Marijana Krmac je zapisala, da so leta 1971 v Kopru na tomboli zadeli avto 125 PZ. Bernard Možina se spominja, da je Mojca Čotar dobila avto Jugo na tomboli. Selma Wohinz se spominja, da je njena soseda dobila kolo Poni na tomboli. Dejan Nastič se spominja, da je njegov nono dobil Fičkota na tomboli. Velika večina sicer ni dobila ničesar, a bili so nekateri srečneži, ki jim je, kot sami pravijo dobitek na tomboli spremenil življenje. Đenio Zadkovič je na tomboli leta 1982, kjer sta bila 2 dobitka na tomboli, fičko in Lada 124, prejel glavni dobitek, torej avtomobil Lado (Fiat) 124. Mladi Đenio je imel takrat 18 let in prodal avtomobil za 27 milijonov takratnih dinarjev, kar je bil lep kupček denarja. Da nima sreče samo pri igrah na srečo se je pokazalo nekaj desetletij kasneje, ko je Đenio po spletu srečnih okoliščin postal župan Pirana. Zdržal je cel mandat, kar ni kar tako, saj ni bila nobena skrivnost, da drugega mandata ne bo, ker sreča niti pri njemu ne traja večno.

Zanimanje za tombolo s tako velikim številom udeležencev je počasi ugasnilo, čeprav tombola ni pozabljena. Sam jo moram vsako leto decembra ob koncu leta, ko se doma zbere cela družina in še kdo, igrati. Igramo vsi, izogniti se ne moreš, od pranone, none, nonota, pa tja do mikenih vnukov. Vsak lahko kupi toliko kartel, kolikor želi, z zbranim denarjem sicer ne naredimo več dveh kupčkov za cvrk (2 številki v vrsti). Temveč le nekaj kupčkov za tris, terno (tri v vrsti) in činkvino (5 številk v vrsti). Največji kupček evrčkov pa je tombola, oziroma glavni dobitek. Po tomboli pa manjada in polni kozarci, kot nekoč, za srečen zaključek leta.