Med listanjem po stari knjigi je iz nje zdrsnil podolgovat list papirja. Pogledal sem bolje in ugotovil, da je izpolnjena, a ne oddana položnica iz leta 1957. Pozornost mi je pritegnil napis v spodnjem delu, kjer piše, da mora biti izpolnjena s črnilom ali tipkana s pisalnim strojem. Za današnjo mlajšo generacijo, nekaj nepredstavljivega. Na položnici piše, da je to plačilo naročnine “Centralnemu zavodu za napredek gospodinjstva” v Ljubljani. Da je obstajal takšen zavod nisem vedel in to je nekaj popolnoma novega za mene, a kot večkrat ponavljam, vedno izvemo in se naučimo kaj česar nismo vedeli. Tinta – črnilo torej, pobrskajmo po spominu, kako je bilo s tem anbot.
Posamezniki iz moje generacije, ki smo še med živimi, se spominjamo časov, ko smo na šolskih mizah še imeli črnilnike in vdolbine za držala peresa. Pisali smo tudi s svinčniki, a večinoma s črnilom. Iz šolske torbe smo vzeli leseno peresnico, skoraj enako, kot je ta na sliki. Iz nje smo vzeli držalo in nanj nataknili kovinsko pero. Med pisanjem v zvezek, smo pero namakali v črnilo v črnilniku in pisali. Pri namakanju peresa v temno modro črnilo si moral biti pazljiv, da si namočil samo konico peresa, ker če si namočil globlje so v zvezku pod peresom, med pisanjem nastajale packe. Pero nismo smeli preveč pritiskati med pisanjem, ker je sled črnila bila bolj široka in pero se je na sredini, kjer je imelo zarezo, razširilo. Razširjeno pero ni bilo več uporabno, ker je med pisanjem puščalo preveč črnila na papirju, nastajale so packe in črte so bile preširoke. Tako pero smo vrgli v smeti in na ročaj nataknili novo pero, ki smo ga vedno imeni v rezervi v peresnici. Ko si zapolnil stran s pisavo, nisi mogel kar obrniti list v zvezku, ker bi še sveže črnilo vse zapacalo. Za to smo imeli pivnik, ki smo ga vstavili med dva lista v zvezku, da niso nastale packe. Pivnik je bil v velikosti lista v zvezku, mehek in porozen kot goba, da je vpijal tekočino, v našem primeru črnilo. S pivnikom smo popivnali črnilo, ki nam je po nerodnosti kapnilo na list v zvezku. Če nismo imeli pivnika, ali pa je bil že ves poln črnila in ni več vpijal, smo pihali, ali pahljali, kot s pahljačo z drugim zvezkom, da se je črnilo posušilo in smo lahko obrnili stran, ali zaprli zvezek.
Takratni šolski otroci smo imeli prste na rokah modre od črnila, ki tudi s pranjem ni šlo lahko iz rok, saj se je vpilo v pore na koži. Meni je po nerodnosti pero zdrsnilo iz roke in se mi zapičilo v nogo nad kolenom. Še danes imam tam modro piko, oziroma neželeno tetovažo, ker je črnilo na konici peresa šlo pod kožo in tam pustilo oznako, v spomin na tiste čase, za vedno.
V Kidričevi ulici je bila, v tistih časih, papirnica Lipa, ki je v izložbi imela razstavljena nalivna peresa. Vsakič ko sem šel mimo se si ogledoval bleščeče črno zeleno pero Pelikan. Želel sem si ga, a je bila cena previsoka, za moje otroške zmožnosti. V četrtem razredu so me starši presenetil in mi ga kupili. Končno sem imel nalivno pero, ki ga ni bilo potrebno stalno namakati v črnilo, saj je v njem bila valjasta posodica s črnilom, ki si jo zamenjal, ko se je izpraznila. Tudi packalo ni, tako zelo, kot navadno kovinsko pero na držalu. Minilo je že kakšno leto in vsi smo imeli nalivna peresa, eni tista cenejša, drugi dražja, pač odvisno od materialnih zmožnosti staršev.
Ti časi so z leti šli počasi v pozabo in če komu danes omeniš, da si imel pivnik, pomislijo na pijance, črnila nimajo več ne v šolah, ne doma. Otroke v šoli še vedno učijo pisane pisave, s svinčnikom in kemičnim svinčnikom, nalivno pero je že eksotika, ki jo najdemo le še v kakšni dobro založeni starinarnici, ali v muzeju. Današnja mladina se za pisanje usede za računalnik in s tapkanjem po tipkovnici, se črka za črko pokažejo besede, stavki in mogoče tudi kakšna vejica in pika, na računalniškem ekranu. Čas beži in tudi to vsaj za večino mladih ne drži več. Statistični podatki portala oziroma spletnih strani Kuopranbot.si, jasno kažejo, da večina, oziroma okoli 65% obiskovalcev, uporabnikov dostopa s pametnim telefonom in vedno manj z namiznim, ali prenosnim računalnikom. Nekaj, a trenutno zanemarljivo malo jih je takih s “tablico”. Ta trend raste, saj večinoma samo še kraetivna mladina uporablja računalnik, večina pa piše izključno s pomočjo pametnih telefonov. Podatki povedo marsikaj, a vsak naj si ustvari svojo štorijo sam.
Foto album
Boris Umer