Tihotapci vina v prejšnjih stoletjih na Koprskem
Tihotapce, oziroma švercerje vina so nekoč preganjali, danes seveda v praksi ni več tako strogo. Za tihotapce so namreč veljali vsi, ki za vino, olivno olje in drugo prodano cenjeno blago niso plačali davka. Glede na kriterij, da je tihotapec vsak kdor ne plača davka od prodanega vina, ali oljčnega olja, lahko mirne vesti zapišem, da v preteklosti ni bilo nikoli toliko tihotapcev, kot jih je danes.
Istrsko vino je v ohranjenih uradnih dokumentih prvič omenjeno leta 538, ko je gotski vojaški poveljnik Cassiodor (Istra je bila takrat pod njegovim poveljstvom) naročil nekemu Pavlu, da kupi vino v Istri, da vojska ne bo ostala brez vina. Naslednjič je koprsko vino omenjeno leta 932, ko je Koper sklenil dogovor z Benetkami, za kar je bil vsako leto ob trgatvi dolžen poslati beneškemu dožu 100 amfor vina. Benetke so prevzele oblast v Kopru leta 1279, a je mesto spadalo tudi pod cerkveno oblast oglejskega patriarha do leta 1751. Koprčani oglejskih patriarhov niso cenili, saj so jim kot dajatev pošiljali skisano in pokvarjeno vino, zato so koprskim oblastnikom iz Benetk ukazali, da morajo vsako leto poslati 200 urn (1 urna je 64 litrov) najboljšega vina. Namreč koprski davek v vinu, so Benečani podarjali, enkrat Gradežu, drugič na primer Oglejskemu Patriarhu.
Kakorkoli že takrat vino ni bilo samo za pitje, temveč je bilo tudi plačilno sredstvo. Kranjci, ki so prihajali po vino v koprske vasi, so s seboj morali pripeljati svoje sode, v katere so domačini pretočili kupljeno vino. Največkrat so Kranjci kupovali vino, namesto z denarjem, s kolci in frkadami za vinograde, ki jih je v okolici Kopra primanjkovalo.
Ko zasledimo v medijih članke o tihotapstvu v naših krajih nekoč, v glavnem pišejo o tihotapcih soli. Verjetno zaradi kranjskih zgodb, kot je tista o Martinu Krpanu, čeprav je on, vsaj v literarni zgodbi, tovoril soliter in ne sol. Od vina so tihotapci zaslužili veliko več, kot od soli, zato je bilo tihotapstvo vina zelo razširjeno. Kot sem že zapisal, so veljali za tihotapce vsi, ki od prodanega blaga niso plačali davka. Benečani so imeli velike prihodke od davka za trgovanje z vinom, zato so že leta 1282 predpisali način kako se lahko iz Kopra izvaža vino v Benetke. Temu “zakonu” so priredili vse statute istrskih mest. Koprski podesta je prejel zapoved iz Benetk, da se iz Kopra lahko izvaža vino samo v Benetke in Gradež, razen če on drugače ne odloči. Zanimivo, da se v uradnih dokumentih največkrat omenja rebula, čeprav je kasneje Valvazor zapisal, da je v Istri največ rdečega vina. Leta 1343 je bilo Kopru, Izoli in Piranu ukazano, da morajo imeti človeka, ki nadzoruje in zapečati vse vinske pošiljke in pošiljke oljčnega olja. V tistem času istrsko oljčno olje, sicer ni bilo cenjeno, kot v časih Rimljanov, ko je veljalo, skupaj s španskim, za najboljše v imperiju. V času beneške oblasti so oljčno olje prodajali v Benetke za ulično razsvetljavo.
V Kopru, je na primer, med leti 1357 – 1375 funkcijo nadzornika trgovanja z vinom po morju imel Nicolo Gradenigo in deloval je pri obzidnih vratih Svetega Martina v koprskem trgovskem pristanišču. Namreč samo v pristanišču pred vrati Svetega Martina, je bilo dovoljeno izvažati vino, oljčno olje in drugo blago namenjeno prodaji s prevozom po morju. Prej omenjeni nadzornik Nicolo je vsak sod vina in oljčnega olja zapečatil preden so ga naložili na ladje. To ni bilo dovolj saj so ladjarji, za vsako pošiljko vina morali pridobiti potrdilo pri koprskem notarju, ki ga je določil podesta. Ko so se ladje vrnile v mesto, so morale pokazati protipotrdilo (contralittera) o prodanem vinu. Vse podatke o trgovanju je enkrat letno moral koprski podesta poslati poročilo uradu za vinske davke v Benetkah. Predpisane so bile visoke kazni za kršitelje in če se podatki o zapečatenih sodih niso ujemali s sodi na ladji, so ladjo in vse blago na njej zaplenili. Nadzor tihotapcev na morju je bil delno učinkovit, čeprav so od leta 1358 naprej za preganjanje tihotapcev dodelili 2 bojni ladji. Na ladjah je bilo 80 veslačev, 17 vojakov peščev, 10 strelcev in 4 usposobljeni krmarji. Ker to ni bilo dovolj, je leta 1381 veliki beneški svet imenoval posebnega kapitana za preprečevanje tihotapstva v Istri in mu dodelili eno galejo in enega brigantina.

Glavni odjemalci istrskega pretihotapljenega vina so bili v Furlaniji, a po uveljavitvi Trsta v 17. in 18. stoletju v tem mestu tudi v Trstu. Takrat sta bili na Debelem rtiču dve bojni ladji za preprečevanje tihotapljenja v Trst. Posadka teh dveh ladij je bila večinoma iz Albanije. posadka teh dveh ladij ni bila tako obzirna, kod druge pred njo, ki so kršiteljem ladjo zasegle in blago prodali na dražbi. Albanska posadka bojnih ladij je kršiteljem blago zmetala v morje in ladjo potopila. Kot poročajo kronisti, vsi ti ukrepi niso zalegli in je tihotapcev bilo ve več do konca Beneške republike 1797.
Tihotapstvo je bilo zelo razširjeno zaradi donosnosti, ker so bili davki na vino zelo visoki. Za vsako amforo fina izvoženo v Benetke v 14. stoletju so Istrani morali plačati 2 dukata (1 dukat je 63 soldov, 2 liri). Vino prodano v vaških in koprskih gostilnah je bilo tudi obdavčeno (dac na hosterije). Ta davek se je spreminjal in je bil v 16., 17. in 18 stoletju od 25% do 33%.
Vzporedno s tihotapci na morju, je ta donosna dejavnost cvetela tudi na kopnem. Tu je bil nadzor veliko težji, ker bi za kaj takega potrebovali veliko ljudi, namreč domačini so na meji med Beneško republiko in Avstrijo, poznali vsako stezo in če je v gozdovih ni bilo, so jo naredili. Po teh skritih stezah so tihotapili vino, olje in sol na Kranjsko in v Trst, več stoletij in to želo uspešno.
glavni Vir: Darko Darovec “Dežela refoška”