Taverna – nekdanje skladišče soli Sv. Marko, je bilo zgrajeno nekje v 16. stoletju. Zadnja je leta najbolj obiskan “srednjeveški” objekt v mestu, več kot Loža, cerkev in muzej skupaj. Seveda izključno zaradi prireditev pod njeno streho.
V času trajanja je poslopje imelo mir prvih 400 let. Najprej kot skladišče soli, kjer so skladiščili vso sol ki je bila pod beneškim monopolom. Po propadu solin je zgradba bila skladišče raznega trgovskega blaga in ribiških pripomočkov. Leta 1935 so jo preuredili in v njo umestili gostilno, o kateri je pisal Stanko in ki je imela tisti famozni napis: PIJTE BRATJE DA VAS HUDIČ NE NAJDE BREZ DELA – zmerom aktualen. Poleg gostilne so tja umestili tudi ribarnico, ki je bila tam vse do leta 1951-1952, ko so jo preselili na novo koprsko tržnico. Po preselitvi ribarnice so prostore zasedli jadralci in nekaj let tudi veslači. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja , ko so tudi jadralci šli drugam smo dobili najbolj nobel trgovino z elektrotehničnimi izdelki v mestu, Elektrotehno, z mastnimi izložbenimi šipami od strmenja v takratna čuda tehnike.
Na prvi sliki vidimo kako je že pred 120 leti bil zanimiv tisti prostor za posedanje in “čakolanje”, saj še dandanes služi istemu namenu. V ozadju pa staro skladišče, ko še nikomur ni padlo na misel da bi ga imenoval taverna. Na drugi sliki nekje v vojnih letih 1940-1945, vidimo že rekonstruirano stavbo, kjer so trije desni oboki bili vhod v ribarnico, levi zastekljen obok pa je pripadal gostilni-taverni. Na sliki iz časa pusta leta 1959, so tisti trije oboki takrat že izseljene ribarnice tudi zastekljeni, saj so notri bili prostori veslaškega in jadralskega kluba, kjer so delovale kasnejše koprske jadralske legende, ki so se izkazale z osmim mestom na olimpijadi v Rimu leta 1960 in dokazale tistim starim Koprčanom, ki so govorili da “Ćić ni za barko”, da se bridko motijo.
Foto album
Stanko Ivančič