Ko sedaj naletim na razmetane smeti in berem o nekem smradu iz kanalizacije na Bonifiki, se spomnim zapisov o podobnih in mnogo hujših problematikah skozi stoletja.

Kot vsa srednjeveška mesta je tudi Koper imel probleme tako z javno kot zasebno higieno. Treba vedeti da takrat ni bilo vode v izobilju kot danes, ni bilo kanalizacije, ni bilo odvoza smeti, ni bilo zbiranja posebnih odpadkov. Vse je priletelo na ulice mesta, ali skozi okna in vrata, ali iz hlevov, katere je imela skoraj vsaka hiša. V mestu so namreč gojili prašiče, kokoši, race, koze, ovce, govedo, konje in osle. Kdor je imel njive je ta gnoj zbiral kar na ulici pred hišo in ga ob primernem času odpeljal z vozom. Kdor je imel barko pa je kopičil gnoj ob mandraču. Ostale smeti in fekalije so pač končale na ulici in čakale na dež, da jih je spiral proti morju. Tudi obrtniki so imeli kupe ostankov pred svojimi lokali – črevesja zaklanih živali, kupe gnijočih sviloprejk, ostanke barvanja tekstila, kože so se sušile na obzidjih, ostanki ribiškega ulova,… v glavnem prilik za obračanje želodcev je bilo na vsakem koraku.
Mesto je bilo kljub temu do 14. stoletja sicer poznano kot (za tiste čase) zelo zdravo mesto saj ni imelo v okolici nobenega močvirja in so Benečani radi sprejemali službe v Kopru saj so tako ubežali malaričnim razmeram v beneški laguni. Z zamuljevanjem prostora med mestom in semedelskim ter škocjanskim hribom pa se je položaj začel drastično slabšati saj so nastajala močvirja, ki so ob poletnih vročinah grenila življenje posebno prebivalcem na južni strani mesta. Podestati so poročali v Benetke o veliki smrtnosti med temi prebivalci. Zato so leta 1423 sprejeli kup ukrepov za izboljšanje stanja. Prepovedali so metanje smeti in fekalij na ulice, spravljanje gnoja na ulicah, ob mandračih in v bližini cerkva, odredili so ure spraznjevanja nočnih posod in kdaj in kje so lahko spraznjevali greznice katere so sicer imeli le premožnejši meščani. Eno je izdati nek predpis, drugo pa njegova uresničitev.

Kljub vsem dobrim nameram in ukrepanju se je stanje začelo izboljševati šele v začetku 19. stoletja ko so prišli Avstrijci in Francozi. Začelo se je s prepovedjo pokopavanj v mestu, centralizacijo klanja živine, tlakovanjem ulic izpod katerih je sicer tekla kanalizacija. A kljub temu da je bila samo delno prikrita je to bil ogromen napredek v primerjavi s prejšnjimi odprtimi kanali vzdolž ulic. Sredi stoletja so začeli s mestno službo za čiščenje ulic. Za začetek so to delali kaznjenci bližnjega novega zapora a se zadeva ni obnesla zaradi odpora meščanov do stražarjev ki so kaznjence spremljali z orožjem. Nadaljevali so s plačanimi čistilci ki so obenem tudi prižigali prve luči na petrolej po mestu.
Z novo kaznilnico se je pojavil tudi grozen smrad v okolici, saj je 2000 kaznjencev odtakalo kar po cevi pod Belveder v bližini kopališča Poli kjer so kopalci plavali med iztrebki. Ko so omejili iztok in praznili kanalizacijo samo v večernih urah pa je smrdel cel Belveder in so sprehajajoče se dame omedlevale. V takem stanju je mesto doživelo kar štiri epidemije kolere, črnih koz in davice po katerih so med ostalim tudi dokončno prepovedali vzgojo prašičev. Konec 19. stoletja je mesto dobilo vodovod iz Olma in Vergaluča, kar je znatno izboljšalo mestno pa tudi osebno higieno, saj so napeljali po mestu javne špine in začeli s pranjem novoodprte centralne ribarnice, klavnice in ostalih kritičnih mest. Na slikah vidimo največja posamezna onesnaževalca v 19. stoletju: kaznilnico in načrt za klavnico pod Belvederjem, tam kjer je nad Marino picerija, katerega je pripravil še za časa Benečanov inženir Petronio.