Na nekdanjem kozjem otoku v Koprskem zalivu je v 5 stoletju počasi začelo nastajati mesto. Na višjem severo-zahodnem delu Capris, ki je pod Justinijanom postal Justinopolis, na vzhodnem delu pa Copr (Kopr), oziroma Capras, kot večje strnjeno naselje od Škocjanskega zatoka in proti zahodu skorja do obzidja naselja na vrhu otoka. V par stoletjih se je prebivalstvo namnožilo in obe mesteci sta se združili v eno mesto, za zunanjim obzidjem. Začelo je primanjkovati prostora na otoku, zato se je mesto začelo širiti, v edino možno smer, v morje z zasipanjem. Prvo pristanišče je verjetno bilo v naravnem zalivu, kjer je danes Muda, oziroma Prešernov trg. Bilo je logična izbira, saj je bilo zaščiteno pred tramontano, a tudi pred burjo, vendar so ga zasuli, ker je na tem mestu nastal prvi dostop v mesto s kopnega skozi, sprva lesena, kasneje kamnita vrata Muda. Iz Škocjana so sprva nametali veje in druge dele lesa preko zamočvirjenega morja, a kasneje zgradili cesto. Vendar je je bilo še vedno možno pluti okoli otoka, saj je bila cesta povezana z vrati Mude z mostom preko plovnega kanala.
Starejši zemljevidi mesta, tisti pred zemljevidom, ki ga je narisal Giacomo Fino leta 1619, so nezanesljivi, saj so narisani z veliko umetniške svobode. Na zemljevidu Giacoma Fina, je bilo vrisanih še 6 mandračev, oziroma pristanišč, a na zemljevidu Franciscejskega katastra iz leta 1818 pa le še 4 mandrači, če pristana ob glavnem pomolu ne štejemo, saj ga nisem prištel na zemljevidu iz leta 1619. A tudi zemljevid mesta v Fraciscejskem katastru je narisan na starejši podlagi, saj so novejše spremembe obale in drugih gradenj vrisane z rdečo barvo. Takoj je opazno, na vzhodnem delu obale, povečanje mandrača Šan Pjeri s podaljšanima pomoloma. Na delu obale proti Ankaranu so vidni deli, kjer so z zasuvanjem morja povečali obalo. Vrisano je tudi novejše skladišče soli Izolska vrata, ki ga danes napačno imenujemo po fašističnem poimenovanju “Libertas” (2. slika). Na 3. sliki Vidimo skladišče soli Pačovski, oziroma Patzkowsky, vrisano tam, kjer je bilo leta 1818 še morje. Torej so leta 1836, preden so zgradili to skladišče soli Pačovski, oziroma Patzkowsky, pred tem del morja zasuti in utrditi, da so lahko skladišče sploh zgradili. Na isti sliki vidimo izrisan glavni pomol, oziroma pomol galej, dodan z rdečo črto, a tudi povečanje obale v morje na sedanjem Ukmarjevem trgu in pred današnjo Taverno.
Na četrti sliki je i izgradnjo ceste v Semedelo, ki je bila povezana z mestom preko železnega dvižnega mostu, ki dokončno oblikovalo sedanji mandrač Porporella. Pred tem je bil mandrač samo pred sedanjo Taverno, ostali del pred valobranom je bil le plovni prehod. Na isti sliki, nekoliko bolj vzhodno vidimo majhen pomol, kjer so kasneje z zasutjem povečali obalo v morje. Bolj vzhodno nastanek enega večjih škverov oziroma ladjedelnic.
Preoblikovanje obale otoka se je pospešeno nadaljevalo že pod 22 letno italijansko okupacijo z bonifikacijo nekdanjih solin, a še hitreje pod pokojno Jugoslavijo. Danes je vse drugače, otoka ni nikjer več, a še vedno lahko s pogledom iz zraka prepoznamo obrise nekdanjega otoka, kjer je še danes staro mestno jedro.
Vir zemljevida mesta je italijanski državni arhiv v Trstu.
Boris Umer