V nadaljevanju o spomenikih pridemo do Italijanov, čigar prvo delo je bilo preimenovanje desetine ulic in trgov po svojih herojih iz prve svetovne vojne. Seveda pa niso pozabili na spomenik obiska prvega avstrijskega cesarja iz leta 1816 in ga porušili, tako kot so porušili avstrijsko skladišče soli, da so napravili mesto za spomenik Šaurotu. Po njihovi kapitulaciji, ko so prišli v te kraje Nemci se seveda niso mogli upreti temu da ne bi ta spomenik porušili leta 1944, saj je za njih predstavljal spomenik dezerterju. Kot izgovor, da bi pomirili prebivalstvo, so navedli da služi za orientir zavezniškim letalom, kar pa je bilo iz trte izvito saj je večji del spomenika ostal na mestu. Razstreljene so bile samo bronaste figure, dočim je kamniti del, čeprav poškodovan, ostal tam in čakal na boljše čase. Ti so prišli po končani vojni, a ne za spomenik, katerega so v začetku petdesetih let dokončno razmontirali, bronaste figure, ki so bile shranjene v ribarnici, tam v sedanji Taverni, pa poslali v pretopitev.
