Nekoč davno, ko sem bil še čisto miken uotrok, smo v Kopru imeli svojo banko, ki je bila ustanovljena leta 1955 kot “Istrska komunalna banka” za področje Slovenske Istre, a je kmalu razširila svoje poslovalnice na Kras, Brkine in Notranjsko. Kot Kreditna Banka Koper je leta 1965 razširila svoje poslovalnice po Sloveniji in sosednji Hrvaški. Leta 1978 se je združila s koprsko poslovalnico Ljubljanske banke in se preimenovala v Splošno banko Koper. Ta banka sej je kmalu za tem priključila Ljubljanski banki. Ko so banke postale delniške družbe, je koprska postala del LB d. d. Leta 1994 je LB d. d. prodala 51% delnic Splošni banki Koper, ki je spet postala samostojna banka. Leta 1997 je spremenila ime v “Banka Koper” in prva v Sloveniji izdala kreditno kartico Activa. Leta 2003 je Banka Koper imela 1.063.000 izdanih kreditnih kartic, kar je za lokalno banko zelo veliko. Žal se je zelo uspešna in obetavna zgodba koprske banke končala z njeno prodajo. Večinski lastniki; Luka Koper, Istrabenz in Intereuropa, so prodali Banko Koper leta 2002. Nov lastnik je postala italijanska banka San Paolo IMI iz Torina, in je še danes.
Spominjam se, ko je bila hranilnica, oziroma koprska banka še v Kidričevi ulici in nasproti tržnice, tam, kjer je danes Mladinska knjiga. Bil sem še miken uotrok, ko sta me starša peljala v banko, kjer so mi dali hranilno knjižico. To ni bil košček plastike, kot danes, bila je, kar zajetna mala knjižica. Na prvih straneh so bili moji podatki, v nadaljevanju pa nasveti z risbami, kako prihraniti in zaslužiti dinarčke. Spomnim se risbe gozda s kostanji, z nasveti, kako pobirati in prodati kostanje. V knjižici so bile tudi risbe gob in zelišč z nasveti kako jih nabirati in prodati. Svetovali so, med drugim, kako zbirati odpadni papir, karton in staro železo, kar smo otroci tudi počeli. Z zasluženim denarjem smo si privoščili kakšen sladoled, ostali dinarčki, pa so šli v šparovček. Šparovček so mi dali v banki skupaj s hranilno knjižico in bil je kovinski, podoben tistemu na spodnji sliki. Na spodnji strani je bila ključavnica, tako, da so imeli mojo in porabo otrok, pod nadzorom starši. Kovinskega se ni dalo razbiti, kot tiste lončene prašičke in kasneje plastične delfinčke.
Tedaj smo skoraj vsi otroci imeli doma svoj šparovček, s pomočjo katerega so nas učili ceniti vrednost denarja, celo vsakega najmanjšega kovanca. Učili so nas, da je “kamen na kamen palača” in “Zrno na zrno pogača”, “dinar na dinar miljon”. Žal so se časi, ko so ti plačali (dostojne obresti), če si hranil denar v banki spremenili in nastal je nov pregovor; “Dinar na dinar banka”. Če danes hraniš denar v banki, moraš plačati in tvoj denar na kreditni kartici, je manj vreden kot gotovina. Za gotovino dobiš v trgovini točno toliko, kolikor je na bankovcu napisano, če pa plačaš z bančno kartico, dobiš manj, kot je vrednost denarja. Namreč upoštevati moraš vse stroške, ki ti jih banke zaračunajo za svoje storitve, ki jih je kar nekaj.
Kakorkoli že, časi, ko je tvoj denar na banki veljal več, kot če si ga imel doma, so dokončno minili. Nikoli več se ne bodo vrnili časi, ko ti banke niso zaračunale nobenih stroškov in storitev, temveč so ti celo plačale z dostojnimi obrestmi, če si denar hranil na banki. Banke že nekaj let stalno zvišujejo ceno za svoje storitve, zato je tudi naš denar na banki vedno manj vreden. To bolj konkretno občutijo tisti, ki imajo šoldov veliko, mi, ki ga imamo le za sproti, pa veliko manj.
Foto album
Boris Umer