Vedno objavljamo le zgodbe znanih osebnosti, a zakaj ne bi pisali tudi o čisto navadnih ljudeh in njihovih življenskih zgodbah, saj nam ti bolj pristno prikažejo življenski utrip preteklih časov. Izvirno zgodbo je napisala Tilka Klepač, a za Istrijana je težko berljiva, saj je napisala, da so Šavrinke nosile jajca na glavi v jerbasu. Šavrinke so nosile jajca na glavi v plenjerju. Plenjer je iz bek, ali vrbe pletena okrogla košara, ki seveda ni jerbas.
Na prvi sliki je Sofija Mihec stara 20 let slikana v fotografskem studiu v Trstu. Že kot otroku ji ni bilo lahko, tako kot večini vaških otrok iz okolice Kopra. Rojena je bila leta 1916 v revni družini v Čubedu. Ker so bili v družini še 3 mlajši bratje, je ona 6 let stara morala k noni služit kot pastirica. V šolo je hodila v Gračišče, a zgodaj zjutraj je morala poskrbeti za krave in ovce in šele potem je lahko šla v šolo. Kljub temu je končala 6 razredov osnovne šole, ki je bila izključno v italijanskem jeziku. Na 3. sliki spričevalo 6. razreda osnovne šole letnika 1927/1928. Po končani šoli se je vrnila domov in mati jo je priučila delu prodajalke jajc. Prodajalke jajc so Triještini zaničevalno imenovali Šavrinke, ker so hodile za vozovi po iztrebkih vprežne živine imenovanih šavre. Večina Šavrink je v plenjerjih na glavi nosile jajca iz Istre v Trst, a naša Sofija je imela mušo (osla), ki je v koših pletenih iz beke nosila jajca in druge pridelke v Trst. Ker oče zidar ni imel dovolj dela, so se preselili v Kolonkovec pri Trstu, kjer je delal s skupino zidarjev, mati pa je kuhala zanje. Sofija, ki je znala dobro italijansko se je zaposlila pri pri bogati italijanski družini, a ni trajalo dolgo. Oče je padel z zidarskega odra in vrnili so se nazaj domov v Čubed.
Vir: Tilka Klepač
Boris Umer