Pravijo da te na stara leta nič ne more več presenetiti. Ne vem no, jaz sem dnevno presenečen nad, kakor je že dolgo tega rekel frontmen Ribje čorbe, “konjušarstvom” ali klečeplazništvom našega naroda. Pred par dnevi sem namreč prebral o nekem sprehodu po Bošadragi in po njeni zgodovini. Seveda niti omembe o izvornem imenu – Božjidragi ali Božedragi, kot so jo še omenjali naši zgodovinarji takoj po drugi vojni. Spet bodo mleli podatke iz beneških arhivov kjer so jasno Slovenci klasirani pod “elementi žlavi”. To je tako kot da bi Indijanci o svoji zgodovini šli brat izključno zapiske ameriške konjenice. No, mogoče jim delam krivico in bodo kaj o tem tudi rekli, tako, sramežljivo in mimogrede, kakor je bila tudi debata o upravičenosti tabel s samo italijanskimi napisi po mestnih ulicah.
Večina koprčanov se še ne zaveda da smo v določenih obdobjih imeli večino v mestu in smo jo izgubili zaradi močne asimilacije in doseljevanja iz beneškega teritorija. Doseljevali so se redno in po vsaki večji epidemiji kuge in to ne samo razni obrtniki in kmetje ampak tudi elita iz tistih krajev. Eni ker so morali oditi iz Benetk po kazni, drugi ker so morali priti v Koper za nagrado. O tej “slovanski” večini so pisali raporte v Benetke razni podestati v 16. stoletju, ko so morali izvoliti za “Kapitana Slovanov” Slovenca, saj drugače niso imeli možnosti upravljat vso to množico, ki ni znala drugega jezika.
Seveda je po vseh stoletjih zatiranja in izobčenosti iz javnega življenja to pustilo posledice na slovenski skupnosti, kar smo videli iz zapisov najdenih v steni hiše na Kosovelovem trgu iz leta 1907, kjer Josip Ahtik omenja samo 1200 zavednih Slovencev in preko 3000 potujčenih Slovencev. To število se je med fašistično okupacijo drastično zmanjšalo in ko je prišlo do Pariške mirovne konference leta 1947, nismo Kopra dobili ker smo ga pač leta 1945 zasedli ( saj smo osvobodili tudi Trst, Gorico in Tržič, pa jih nismo dobili), ampak smo ga dobili v zameno za 100.000 Slovencev ki so ostali v italiji. Iz tega razloga nimamo nobenega dolga do nikogar in bi se tako tudi morali obnašati – suvereno in ne hlapčevsko.
Na zemljevidu vidimo potek prvih migracij Slovencev v severno Istro že na prelomu iz 6. v 7. stoletje, na drugi sliki pa zahvalo vsem borcem za osvoboditev slovenskih mest s strani Maršala Tita.