
Ankarančani se včasih pohvalijo z Ankaranskimi solinami, a ni vse tako, kot piše na nekaterih starih zemljevidih solin. Namreč oprijemljiv dokaz je samo uraden zemljevid, to je katastrski. V katastrskem zemljevidu so vpisane vse posamezne parcele v katastrskih občinah, raba in lastniki parcel. Na katastrskem zemljevidu iz leta 1818 je večji del “Ankaranskih” solin, ki niso vpisane, kot take, Škofijskih. Kot lahko vidimo na 2. in 3. sliki, jasno piše “Saline di Scoffie”, torej Škofijske soline.
Nisem sicer še slišal, ali bral, da bi se Škofjoti hvalili z nekdanjimi solinami, a bi se upravičeno lahko hvalili z njimi. Glede na to, da so Škofije na hribu, bi lahko sklepali, da so bile odrezane od morja, a ni tako. Škofjotske soline, so bile zadaj za hribom Sermin, kjer so sedaj njive in so bile velikokrat spregledane, saj niso vrisane na starejših zemljevidih solin, kot je tisti iz leta 1773. Na omenjenem zemljevidu so narisali le del solin ob izlivu reke Rižane v morje, Škofjotske soline pa so bolj v notranjosti, prav tako ob enem od takratnih rokavov reke Rižane. A ker so narisane na katastrskem zemljevidu iz leta 1818, so bile zagotovo tudi prej tam za Serminom.
Potrebno je tudi napisati, da je bila večina parcel v solinah v zasebni lasti in le manjši del v lasti države, oziroma občine Koper. Lastniki so bili v glavnem koprski bogataši benečanskega porekla. Pridelovalci soli so bili, ali najemniki, ali plačani delavci, ki jih, kot piše v starih ohranjenih dokumentih, velikokrat niti plačali niso. Kakorkoli že v vseh tistih solinarskih hišah na katastrskem zemljevidu Škofjoti niso žurali, kvečjemu so trdo delali od jutra do mraka.
Foto album