Koper je skozi stoletja imel samo eno skladišče soli – sedanja Taverna – nekdaj Sveti Marko. Dokler je namreč bil pod benečani, ki so imeli monopol nad prodajo soli, so ves pridelek vozili na odkup v Benetke. Pridelek je bil s strani benečanov omejen, kar je pomenilo da večjega skladišča niti niso rabili. Šele s prihodom Avstrijcev se je odprl velik srednjeevropski trg, kar je poleg dviga proizvodnje prineslo tudi graditev novih skladišč. V začetkih 19. stoletja so bila tako zgrajena tri skladišča – Patzkowsky, kasnejši Libertas in kasnejša tovarna konzerv. Obdobje bogate proizvodnje pa se je proti koncu stoletja končalo. Prišlo je do padca cen, konkurence kamene soli, še največji problem pa je predstavljalo POMANJKANJE DELOVNE SILE. Nekaj kar se nam zdi nemogoče za tiste čase. Bila so leta ko se je žetev prepolovila zaradi pomanjkanja delavcev, saj sistem ni bil grajen kot v Sečovljah, kjer so imele družine svoje hiše na solnih poljih. Takih družin je tu primanjkovalo, kmetje iz okolice in paolani pa niso hoteli sredi poletja zapuščati svojih njiv. Tudi zaradi tega je bila proizvodnja soli v Kopru manjša kot v Sečovljah, kljub temu da je bila v Kopru površina solin večja. Smrtni udarec je povzročila nevihta 1911, ki je zalila vse soline, zaradi neekonomičnosti pa niso šli v obnovitev nasipov in s tem se je leta 1912 tudi uradno zaključila tisočletna tradicija solinarstva v mestu.
SKLADIŠČE PAČIOSKI. Naslednje iz serije “avstrijskih” skladišč soli, zgrajeno leta 1835. Nekaj let pred tem je avstrijski dvor imenoval Poljaka Patzkowskega kot poverjenika za razvoj solinarstva. Ob obisku v Kopru je promoviral izgradnjo skladišč in iz te promocije so nastala tri že omenjena skladišča. Tega je sicer zgradil italijanski investitor a prijelo se ga je ime Pačioski, po tem Poljaku. Pačioski zato ker je bilo za lokalce prava izgovorjava imena Patzkowsky prekomplicirana. Skladišče je nastalo na nasutju iz materiala v bližini podrte beneške trdnjave Musela, ki je tako naredila prostor cesti, katero poznamo kot Belveder. “Avstrijsko” skladišče so podrli leta 1927 in s tem naredili prostor “italijanskemu” spomeniku, katerega so postavili leta 1935 – na stoletnico nekdanjega skladišča.
SKLADIŠČE IZOLSKA VRATA. Zgrajeno 1850 cca, za potrebe skladiščenja soli za povečane potrebe avstrijskega trga. Ukinjeno kot tako, konec 19. stoletja. Med vojnama sedež veslaško/jadralnega društva LIBERTAS, po katerem se še danes imenuje stavba. Po ukinitvi društva leta 1947, je menjalo več funkcij: od skladišča bombaža za državne rezerve, delavnic Luke, vinske kleti Slovenijavina do skladiščenja kitajskih novoletnih okraskov. Sedaj je razstavni pprostor za razne prireditve in razstave.
Peto, najmanj znano skladišče soli, ki je stalo pred mandračem Sv. Petra in bilo porušeno konec petdesetih pa je na tretji sliki.
Stanko Ivančič