Čeprav so mesto obkrožale soline, so te bile poznejšega datuma kot tiste pod Bertoki in proti Ankaranu. Nastale so šele ko je Rižana nanosila toliko mulja da je plovba okoli mesta postala nemogoča. Po zgraditvi semedelske ceste leta 1826 je med cesto in solinami ostal prazen prostor z razmeroma plitvo vodo, ki ni bil zanimiv za soline saj je lastnik terena bilo mesto, medtem ko so solinske parcele po večini bile privatne. Tako je to področje mesto dajalo v dolgoletne koncesije za ribogojnico. V začetku prejšnjega stoletja je mesto imelo dve koncesiji za ribogojnice. Eno blizu Ankarana je dobila družina Steffe, to, semedelsko pa družina Stradi. V njej so gojili predvsem pašere in ciplje. Stradijevi pa s to zadnjo koncesijo niso imeli sreče. V letih 1924 – 1930 ko se je koncesija zaključila zaradi pričetka bonifikacije je področje dvakrat zajel močan mraz kjer je morje zmrznilo in zaradi plitve vode z njim velik del ribjega podmladka. Leta 1926 je prišlo do močne nevihte ki je porušila del nasipa, kar je povzročilo pobeg preko treh ton podmladka. To je bila tista nevihta ki je podrla vseh 200 kopalnih kabin v komaj opremljenem kopališču v Ankaranu. Leto kasneje pa je podobna nevihta podrla del železniškega nasipa Istrijanke v Semedeli in spet celo vrsto na novo postavljenih kabin v Ankaranu. Ja, niso močne nevihte samo dandanes v časih globalnega segrevanja. Vsekakor so si Stradijevi najbrž oddahnili ko je koncesija leta 1930 prenehala.

Gallery Wordpress

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja