V Semedeli v kantonu križišča, kjer je bil odcep ceste iz Semedele v Koper, je v morje pritekala voda iz semedelskih hudournikov in hudournika iz Olma, ki smo jo imenovali kar Fonja, tako smo poimenovali tudi celotno področje v morju, ki je bilo vidno ob oseki. Namreč potok Piažentin je bil pritok Badaševice in ta se je izlivala v morje v Škocjanskem zatoku, preden so jo preusmerili v Semedelo. Ko smo otroci iz Žusterne hodili v koprsko šolo peš že v 1. razredu, smo v Semedeli zavohali močne vonjave, še posebno intenzivno se je smrad širil ob oseki, ko je se je morje umaknilo in odkril blatno dno. Več tisoč letni nanosi blata, peska in raznih organskih materialov, ki ji je prinesel potok v morje, so bili zbrani na tem mestu in počasi gnili in se razkrajali. Nekoč ni bilo kanalizacije in zaradi vse večje poseljenosti Semedele in Olma, je bilo vse speljano v potok, ki je dobro pognojil morje ob svojem ustju.
Če odmislimo neprijetne vonjave, je bilo življenja v morju veliko več, kot danes, saj so si v mulju in pod kamni našli idealno življenjsko okolje morski črvi, ostrige, pidoči, več vrst rakov in vrste priobalnih ribic, ki so prilagojene na izmenjavo plime in oseke. Veliko je bilo tudi morskih vetrnic, ki so ob oseki zgledale kot majhna rdeča jabolka med muljem. Tudi morske rastline, od alg, pa vse do morske solate so dobro uspevale. Ko se je začela plima so z naraščajočim morjem, priplavali šjevoli (ciplji) proti izlivu potoka v morje. Dovolj je bil že kos starega kruha, par metrov laksa zvitega na šuru (ploščat kos plutovine). Za plovek smo uporabili plutovinast zamašek steklenice, kakšen meter pod plovkom pa privezali majhen kamenček za utež in pod njim 20 cm nižje trnek. Tako opremljeni smo ulovili poln štenjak (vedro) šjevolov v dveh urcah. Sicer so malo smrdeli po fonji, ali nafti, a mi in tudi mačka jih je bila vesela.
Ko danes videvam strašne ribolovce, ki se z avtom pripeljejo na Moleto in imajo s seboj ribiško opremo vredno celo premoženje, mi gre na smeh, še posebno, ko vidim njihov skromen ulov, ki z našim, ko smo bili otroci, ni niti primerljiv. Ko ti sodobni ribiči pridejo na Moleto imajo najmanj 2 ribiški palici s pregrešno dragimi mlinčki za navijanje laksa, eno veliko plastično validžo z ribiškim priborom, kjer ne manjka veliko umetnih vab in celo plovek z lučko, ki sveti ponoči. Temu pravijo športni ribolov. Če je njim prav pej nej bo taku. Mi plovka z lučko nismo imeli, ma eno dobro prenosno karbidovko, ki smo jo kupili v Trstu smo premogli z odrekanjem in šparanjem vsakega kovanca. S karbidovko v eni roki in s fošino v drugi smo ponoči prečesali področje od Žusterne do Semedele, pa vse do Kopra in nazaj. Naslednjo noč pa od Žusterne do Reksa in nazaj. Ulov je bil dober, Še posebno okoli semedelske Fonje, kjer sip ni manjkalo, a tudi kakšnega kalamara smo nabodli. Včasih, če je bilo malo sreče tudi liste, šjevole in mastne jegulje. Štenjak je bil spet polhen.
Bižati (jegulje) so bili poslastica, čeprav mastni, a okusni, jih je bilo veliko od Semedele pa do kažete s črpalko za izsuševanje nekdanjih solin, ki so jo zgradili Italijani. Nekoč je bilo bižatov veliko, še posebno ob nekdanji koprski klavnici, o kateri je pisal Boris, a tudi v morju pred izolsko klavnico, tam, kjer je danes avtokamp. Namreč obe klavnici sta vse odpadke klanja in kri splaknile v morje, kar je bil pravi raj za bižate. Mi smo bižate lovili na črve, ki smo jih nabrali v Semedelski fonji, ob oseki. Nekateri so uporabljali različne ješke, tudi uspešno. Kot ponavadi sem bižate prinesel domov in mati jih je pregledala, če so vsi še živi. V tisitih časih je veljalo nenapisano pravilo, da je potrebno bižate nasekati na kose, preden jih je mati ocvrla v olju, ali spekla v pečici, ko so bili še živi. Gledal sem, kako ji z eno roko drži in jih z nožem, medtem ko se ji zvijajo na deski in izmikajo, seka na kose. Pravili so, da mrtvi bižati niso več dobri, ali vsaj veliko manj okusni. Profesionalni ribiči so bižate lovili z vršami. V vrše so dali odpadke iz klavnice, ki so jih prej usmradili na soncu. Pravili so, da ulovijo več bižatov, če je vaba v vrši smrdi, ker jo bižati zavohajo od daleč. Danes je v morju na Koprskem bižatov samo še za vzorec.
Ješko (vabo) za tiste žlahtnejše in bolj cenjene ribe, kot so špari, orade, pici, a tudi bižate, in druge, smo ob iskali v mulju, oziroma črnemu blatu v Semedeli, kjer je bilo zelo veliko morskih črvov. Poiskali smo en ploščat kamen, s katerim smo kopali v blato in odkrivali rožnate črve, katere smo zbirali v odsluženo ruznasto (zarjavelo) kositrno konzervo. Na vrh smo dali malo morske solate in dolili malo morske vode, saj so tako črvi ostali živi nekaj dni. Včasih smo se urezali na kakšno lupino od ostrige, ali steklo, skrito v blatu in skozi črno prevleko blata na nogi je pricurljala rdeča kri. Ni nas motila bolečina, nabirali smo še naprej črve, dokler jih ni bilo v ruznasti konzervi dovolj. Potem smo se odpravili proti Žusterni in tam, kjer se je začenjalo skalnato dno, smo stopili v morje in s sebe sprali črno blato. Ureznine se niso nikoli okužile in zagnojile, kot se to pogosto zgodi danes. Lahko bi rekel, da je bilo tisto smrdljivo črno blato celo zdravilno, oziroma je imelo v najslabšem primeru učinek razkužila.
Semedelsko Fonjo so prekrili s kamenjem, ter navoženo zemljo, daleč v morje in uredili park s krasno plažo, kjer diši po pinijah in borovcih. Zgledno urejeno področje med Semedelo in Žusterno je poleti polno kopalcev s Koprskega in vse Slovenije, parkirišče polno vozil kolesarjev in sprehajalcev od vsepovsod, tudi ob koncih tedna izven poletne sezone. Vendar nekdanjega smrdečega raja za morska živa bitja ni več. Je boljša dišeča morska plaža, ali smrdljiva fonja? Težko bi se odločil, a iz lastnih izkušenj vem, da močno dišeča pupca, ki na visokih petah pripeketa mimo, ni ravno najbolj čista in privlačnejša. Tako kot pri mladih pupcah (dekletih), je tudi v okolju najbolj privlačen in opojen naravni vonj, ki ga ne prekrivajo umetne dišave.
Foto album
Boris Umer 
Karton Pisalič