Šavrinka iz zbirke Sergio Sergas
Pisali smo kako je nastalo ime kraja Žusterna (Giusterna). Kraj smo tako imenovali prebivalci in se nismo predali, ko so ga avtorji Atlasa Slovenije spremenili. Ostalo je ime kraja, kot so ga imenovali prebivalci. A ni vedno tako, velikokrat imena pokrajin in krajev ustvarijo pisci znanstvenih del, ne da bi vprašali prebivalce. Z leti, desetletji se ime pokrajine in prebivalcev počasi uveljavi. Namreč ime, ki ga prej prebivalci niso poznali, se pojavlja pogosto v medijih in postane dejstvo, tudi za prebivalce.
Še posebno je to vidno v Slovenski Istri, kjer so bili Istrski Slovenci stoletja pod beneško ukupacijo. Pisci v beškem dialektu in italiijanskem jeziku so v svojih delih večinoma uporabljali italijanska imena za kraje in pokrajine, ki jih danes večina piscev kopira, ali le dobesedno prevaja iz italijanščine v slovenski jezik. Žal slovenski avtorji, večinoma ne upoštevajo imen krajev v dialektu Slovenske istre, čeprav so se ta imena uporabljala stoletja.

Leta 1960 je Slovenska matica izdala knjigo Slovensko Primorje, katere avtor je Anton Melik (1890-1966), odmeven slovenski geograf, po katerem se od leta 1976 imenuje slovenski Geografski inštitut Antona Malika (GIAM). To so bili drugačni časi pred 63 leti, ko je obstajal še Koprski okraj v Ljudski Republiki Sloveniji, nihče še ni omenjal Slovenske Istre, temveč so to področje imenovali Koprsko primorje, kar danes ne bi bilo mogoče, saj bi se Izolani in Pirančani takemu poimenovanju uprli.
Trst je bil pod Avstrijo in kasneje pod Avstro Ogrsko, glavno mesto teh krajev. Nenazadnje se je cel zaliv ob katerem ležijo Koper, Izola in Piran, imenoval in se še imenuje Tržaški zaliv, zato je to področje bilo Tržaško Primorje, kar se je nadaljevalo tudi pod Kraljevino Italijo in pod fašizmom. Z novo mejo po 2. Svetovni vojni, je Trst ostal na Italijanski strani, zato so slovenski del območja ob Tržaškem zalivu poimenovali Koprsko primorje. Podobno to razloži Anton Melik.
Hribovito področje v današnji Slovenski Istri, ki je bilo flišne sestave, torej drugačno od kraške apnenčaste pokrajine, ki ga je obkrožala na severu, vzhodu in jugu. Anton Melik ga je poimenoval “Šavrinska brda” (slika 2 in slika 3). Zapisal je, da to področje ni imelo imena, a ker je pisec Rutal prebivalce tega področja opisal kot “Šavrine”, ki vsi govorijo Slovensko. Novo ime je utemeljil tudi s zapisi Ramovša, ki je govorico tega področja imenoval “Šavrinsko”. Uporabil je brda namesto hribi, zato, ker so tudi pri Gorici Brda in ne hribovje, ne gorice, niti griči. Kakorkoli že ime Šavrinska brda se ni prijelo med prebivalci, kvečjemu temu področju rečemo, kakor nekoč Šavrinija, ali Šavrinsko hribovje, ali Šavrinski hribi.
Anton Melik, čeprav priznan strokovnjak na svojem področju, je pisal ne da bi se posvetoval s prebivalci, kar je videti tudi pri nekaterih drugih izrazih, ki jih je uporabljal za naše kraje. Domačinom “Šavrinska brda” zvenijo nekako tuje, a tudi za “Pretake solarskih gred”, solinarji in drugi domačini niso nikoli slišali. Kavedine oziroma solinarske bazene, nikakor ne moraš imenovati grede. Na njivah in ob hišah naokoli so sicer bile tudi cvetlične grede, a s kavedini nimajo nobene zveze. Soline so pač soline in ne solarne. Take napake se pač dogajajo piscem, ki v Ljubljani pišejo o obmorskih krajih, ne da bi prebivalce vprašali, kako se imenujejo kraji v katerih živijo. Raje kot, da bi šli na teren, malo pobrskajo po knjigah, ki so jim pri roki in se na pisce teh knjig sklicujejo, ne da bi preverili, če pisanje teh avtorjev res drži.