Pupe inu moži, ku česte Šavrinke inu Šavrini, so vre zguda ujutro pršle u Kuper, sez mlekom en drugo rubo za šinjorje u Kuopre. Kašen bot anka pr teme, ku nanka sunce ni pršlo ven. Kur videste na slike, so muše krgane in po sencah pud mušame se vide, da je vre okule pudan, ura za jet nazot damu.
Tako je pač bilo leta 1900, ko je nastala ta fotografija. Koprska gospoda, oziroma njihova služinčad, je vsak dan, zgodaj zjutraj pričakala Šavrinke in Šavrine, ki so z osli in peš prinesli mleko, jajca, kruh in druge pridelke v mesto. Velikokrat tudi oprano in zlikano perilo, to seveda ne vsak dan. Kot vidimo na fotografiji, del obzidja in vrsta hiš ob današnji Pristaniški ulici še stojijo, danes jih ni več. Levo v ozadju je vidna stavba nekdanje Luške kapitanije, za mandračem Porporela. Cesta, oziroma ulica ob morju še ni ne tlakovana, niti asfaltirana, asfaltirali so jo 35 let kasneje. Lepo je videti naše delovne istrske žene in može, ki se po dostavljenem mleku in drugih pridelkih vračajo domov v svoje vasi. Na oslih imajo prazne posode za mleko in vreče z robo iz mesta. Ena Šavrinka ima na glavi bel fagot, oziroma culo z umazanim perilom, ki ga bo doma oprala in zlikala, za mestno gospodo. Po sencah pod osli, lahko sklepamo, da je ura že okoli poldne. Prišli so zgodaj zjutraj, ko se sonce še ni prikazalo izza Slavnika, zdaj se torej vračajo. Pozno popoldne bodo doma, ne bo časa za oddih, saj bo potrebno pripraviti robo za naslednje jutro, ko se bodo spet, nekateri še v mraku, z natovorjenimi osli odpravili proti mesto.
Sadove naših neumornih in neupogljivih prednikov uživamo sedaj mi, oni žal ne. Saj niso dočakali časa, ko je mesto postalo njihovo, v njihovi državi, a to je že druga zgodba…