Saša je bil velik umetnik, glasbenik in slikar, ki je kar nekaj let preživel v Kopru. Izhaja iz goriške družine umetnikov, je šel študirat na Dunaj, kjer je spoznal Maksima Gasparija, Hinka Smrekarja in druge slovenske umetnike, ki so v tistem času (1903-1904) ustvarjali na Dunaju. V okolju z nemškim jezikom in kulturo, so ustanovili slovensko društvo Vesna in Saša je bil prvi predsednik društva. Živel je dobro, saj je kot glasbenik spodobno zaslužil, a je kmalu našel svoje življenjsko poslanstvo. Odločil se je, skupaj z ostalimi slovenskimi, hrvaškimi in srbskimi umetniki, da bo življenje posvetil fotografiranju in risanju slovenske kulturne dediščine, da se ohrani in deli z drugimi.
Po končanem študiju na Dunaju, je prvo službo dobil prav v Kopru. Na takratnem učiteljišču v Kopru je poučeval slovenski jezik, nemščino, risanje in zemljepis. za Koprsko učiteljišče je rekel, da je en čuden nestvor, ker so bili poleg slovenščine, učni jeziki, še nemščina, italijanščina in hrvaščina. Sicer je povedal, da je bilo službovanje na Koprskem učiteljišču poučno prehodno obdobje. V Kopru, kjer je bilo čutiti močan pritisk italijanskih nacionalistov, mu ni bilo všeč, zato se je skoraj vsak dan vozil s parnikom v Trst, kjer so se zbirali slovenski umetniki in “intelektualci”. Trst je bil tiste čase med začetkom 20. stoletja in začetkom 1. svetovne vojne, nekakšno središče slovenske primorske kulturne scene, kjer se je tiskalo veliko slovenskih časopisov in knjig.
V Kopru je med drugimi novimi znanci in prijatelji, spoznal pisatelja Vladimirja Nazorja, ta je začel pisati zgodbo o istrskem kmetu velikanu, ki se je boril z Benečani. Sicer ni Istrijana, ki ne pozna povesti “Veli Jože”. Saj smo v Kopru imeli celi veliko morsko dvigalo, ki je iz morja dvigalo dele potopljene ladje Rex, ki se je imenovalo po junaku pisatelja Vladimirja Nazorja Veli Jože. Postala sta prijatelja in sproti, kot je Vladimir pisal povest, je Saša Šantel pripravil ilustracije (2. slika) za bodočo knjigo. Slika, ki jo prilagamo je iz knjige Veli Jože, ki je bila tiskana v Ljubljani leta 1908. Knjiga, ki je izšla pri Slovenski matici, je bila obenem tudi dobra promocija ilustratorja Sašo Šantla. Opazili so ga, za to je dobi veliko naročil za ilustracije pri Mohorjevi družbi.
Obdobje službovanja v Kopru je bilo za Sašo Šantla zelo plodno. Namreč imel je dobro plačo na učiteljišču in še dodatne honorarje za ilustracije, zato ni imel finančnih težav. Lahko je pogosto potoval v Trst s parnikom in nastal je obsežen opus narodnih noš in motivov iz Barkovelj, Škednja, Svetega Ivana in Trsta (fotografije 3, 4 in 5). Navdušen je bil tudi na koprskimi ulicami in podeželjem okoli mesta, a ni mi uspelo najti nobene fotografije ali risbe teh krajev.
Omenimo še, da se Saša Šantel v Kopru leta 1907 oženil z Ružo Sever, ki jo je spoznal pred nekaj leti na Dunaju, kjer je njegova bodoča soproga obiskovala šolo za vezenje. Iz Kopra je odšel v Pazin, kjer je poučeval risanje in glasbo na Pazinski gimnaziji, kjer je študiralo tudi veliko slovenskih dijakov in predavalo tudi veliko slovenskih učiteljev. Ištrijani smo itak prebrali knjigo “Pazinska gimnazija” avtorja Mate Balota in poznamo takratne razmere v Istri. Tistim, ki je niso prebrali toplo priporočam. Sašo Šantel je v Pazinu ostal 11 let in postal skoraj Ištrijan, a je pomembna osebnost za Slovence, za nas Koprčane, še posebej, saj je en dela svojega življenja potrošil v Kopru.