Zanimivo kako se določena poimenovanja primejo in zdržijo stoletja, kljub spremenjenim razmeram. Zgradba o kateri pišem je namreč prestala biti samostan že daljnega leta 1630, ko so ga benediktinci zaprli. Če grem od začetka. Ko so beneški benediktinci leta 1072 dobili cerkev Sv. Apolinarija v dar so zraven zgradili samostan z dvemi krili, staro cerkev porušili ter zgradili novo katero so posvetili Sv. Nikolaju. V Benetkah so že imeli cerkev St. Nicolo, zato so k “naši” sčasoma začeli dodajat pridevek D’ Oltra zaradi razlikovanja in ker je bila “preko” zaliva, gledano iz Kopra. Šele kasneje v 14. stoletju so dodali še zvonik. Za časa kuge, v tridesetih letih 17. stoletja, je bil samostan opuščen in je še dobrih 100 let služil le kot letovišče beneških benediktincev ki so si daleč od oči beneških oblasti privoščili kakšno “mejno” sladkost. Tudi tega je bilo enkrat konec ko se je ob eni nevihti prevrnila njihova barka in vzela k vsemogočnemu nekaj sobratov. Ker so to vzeli za božje znamenje so obiski prenehali in ostal je samo nekdo ki je skrbel za gospodarski del posestva.
Proti koncu 18. stoletja so benediktinci prišli v nemilost pri beneških oblasteh ki je red razpustila in nepremičnine zasegla. Leta 1775 so posest od beneške države kupili člani koprske družine Madonizza, ki so kasneje poslopje zaokrožili kot je dandanes in tudi razvidno iz načrtov.
Foto album
Stanko Ivančič