Na pogorišču slovenskega šolstva je po 26 letih italijanskega nacionalističnega terorja, v Kopru 4. oktobra nastala Slovenska osnovna šola, v zelo težkih pogojih. Danes Italijani širijo lažno preteklost, saj pravijo, da je za teror nad Slovenci kriv izključno fašizem, kar seveda ne drži. V Kopru so italijanski iredentisti že v času Avstro Ogrske širili sovraštvo proti Slovencem in po končani 1. Svetovni vojni, je bila, že pod začasno oblastjo Kraljevine Italije, leta 1919 ukinjena slovenska osnovna šola v Kopru. Pod italijanskim fašističnim režimom so prepovedali uporabo slovenskega jezika v javnosti in začeli z načrtovanim etničnim čiščenjem. Na srečo so jim slovenski, italijanski in jugoslovanski partizani to preprečili. Brez izobraževanja v svojem jeziku, narod izgine iz zgodovine in se asimilira, zato je temelj obstanka nekega naroda šolstvo. Na kar celo danes oblast pozablja in šolstvo zanemarja.
Oktobra leta 1945, ko se je v mestu ustanovila slovenska osnovna šola, predhodnica Janka Premrla Vojka, so bile na področju šolstva razmere skoraj brezupne. Po 26 letih od zaprtja Criril Metodove osnovne šole in temeljitega uničevanja vsega kar je bilo slovenskega, ni bilo slovenskih učiteljev, ni bilo slovenskih učbenikov, niti klopi, stolov in primernih prostorov. Prvi ravnatelj Albin Bubnič (1. slika) je imel velike težave, saj celo učenci niso imeli niti primerne obleke in obutve. V prostorih nekdanje italijanske mornariške šole so učenci pričeli pouk v 1., 2., 3. in 4. razredu osnovne šole. Vpisalo se je 88 učencev. Večinoma so bili otroci kolonov, majhnih posestnikov in koprskih uradnikov. Veliko otrok je skoraj pozabilo svoj jezik, saj se ga niso učili, ker je bil pod italijansko oblastjo slovenski jezik preganjan.
Učilnice so bile v prvem nadstropju, a ni bilo učil, ne omar za učne pripomočke, v enem razredu ni bilo table, stoli in šolske mize previsoke za malčke iz 1. in 2. razreda. Drugi ravnatelj Bogomir Černeka (2. slika) je med leti 1946 – 1947 nadaljeval pionirsko delo. Med drugim so leta 1947, pod njegovim vodstvom ustanovili Pionirsko organizacijo. Prvo leto so bile samo 2 učiteljici in ravnatelj Albin Bubnič, ki je učil združena 3. in 4. razred (21 učencev). Valerija Bernetič je učila 1. razred s 45 učenci, Julija Hladnik pa 2. razred s 21. učenci. Učiteljski zbor je v šolskem letu 1948-1949 štel 4 učitelje skupaj z ravnateljem z imenom Adam Sardoč, ki je poučeval 2. razred (5. slika).
Takšno napol izredno stanje se je nadaljevalo vse do leta 3. marca 1951, ko je bila otvoritev nove šole, na mestu nekdanjih nekdanjih zaporov.
Nadaljevanje sledi…