Na sliki je stara batana slikana v Bošadragi ali Šan Pjeriju vsa preluknjana za pretok vode.

Mi starejši se dobro spomnimo koliko več rib je bilo, pred recimo 60 leti. Lovili smo na vse načine – s tonjo na pomolih, s podvodnim lokom od starega dežnika, po škocjanskem zatoku si brodil po blatu in pobiral školjke, iz lukenj pa si ročno zbezal tudi 30 centimetrske guate in če je kopenski kralj živali prašič, je rumeni guat sigurno njegov podvodni kolega. Rib je bilo povsod, kaj šele pred stoletji. To seveda ni pomenilo da so nekdanji ribiči bogateli. Skladno s ponudbo in povpraševanjem je bila tudi cena rib nizka. Za primerjavo – pred 150 leti so bili ob atlantiku jastogi in školjke hrana revežev. V primeru majhnega ulova pa spet niso smeli dvigovati cen saj so obstajale maksimirane cene s strani občine.

Največji problem je bil nezmožnost shraniti večje količine rib – posebno poleti, saj tudi led iz kraških jam ni bil ravno poceni. Zato so poskušali ribiči višek ulova ohraniti čim dlje živega. Na sliki je stara batana slikana v Bošadragi ali Šan Pjeriju vsa preluknjana za pretok vode. V njej so ribe ohranjali pri življenju kar v domačem mandraču. Pri prodaji ribe so imeli namreč ribiči še eno težavo. Občinski redar je bil namreč zadolžen da je pred zapretjem ribarnice vsem neprodanim ribam lastnoročno odrezal rep kot znak da pri prodaji naslednjega dne te ribe ni bilo mogoče prodati kot svežo. Običaj, ki bi tudi danes bil dobrodošel!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja