Veliko smo že pisali o ladji Rex, a tokrat objavljam v nadaljevanju še besedilo mojega skromnega prispevka v knjigi, oziroma monografiji “Rex mit iz plitvin”.
Čeprav smo bili vsi nekoč otroci, svoje spomine ponavadi pripovedujemo s stališča odraslih, a tokrat ne bo tako. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je bila za nas otroke iz Žusterne in Prov, vsa morska obala skupaj z Reksom naše igrišče.
Velik del poletja smo preživeli na Reksu, kjer smo točno opoldne slišali zvoniti zvonove v koprskem zvoniku, ki nas je opomnil, da moramo domov na kosilo, popoldne pa spet nazaj v raziskovanje kot hribi velikih kosov ladje Rex, ki so jih potapljači pod vodo razrezali in Veli Jože jih je pripeljal bližje k obali. Z obale smo plavali do kosov ladje, ki so štrleli iz vode, 3 do 7 metrov visoko, plezali nanje in z vrha skakali v morje. Z obalne ceste so nas opazili policaji, ki so vozili mimo. Ustavili so se in vpili naj takoj priplavamo do njih, ker je nevarno plezati po zarjavelem železju, a smo se le smejali in jim zavpili naj priplavajo po nas, če znajo plavati. Počutili smo se varne, saj smo bili v morju proč od obale, kot doma. Ko so videli, da njihovih opozoril ne upoštevamo, so se čez nekaj časa odpeljali naprej.
Znali smo združiti igro s koristnim, saj smo zbirali dele ladje iz medenine in bakra, zbrane kovinske dele smo odnesli na odpad, kjer so nam odšteli nekaj dinarjev, ki so nam prišli prav za sladoled in sladkarije. Največ časa so v morju iskali koristne predmete z Reksa bratje Rihter, zato so doma imeli leseno mizo s potopljene ladje. Zvezdan je našel celo puško, nekaj srebrnih vilic in žlic
Pod večer, ko smo se otroci vračali domov, nismo šli nikoli praznih rok. Pod pinijami ob cesti smo iz “zrelih” storžev pobrali pinjole, jih odnesli svojim mamam, ki so jih skupaj z rozinami in orehi vmešale v slastno potico.
S.I.