V začetku sedemdesetih let je Koper, v primerjavi z leti po 2. svetovni vojni zelo napredoval, od zanemarjenega srednjeveškega mesteca, v za tiste čase sodobno mesto. Leta 1974 so v Semedeli zgradili novo šolo, ki je bila 3. šola v mestu, po šoli Janka Premrla Vojka in šoli Pinka Tomažiča, še šola Dušana Bordona. V gospodarski coni na Bivju so zgradili novo tovarno Iplas Polisintezo v kooperaciji z nemškim podjetjem. Interevropa je imela 1.500 zaposlenih in je še širila svoje poslovanje. V vzpou je bila Luka Koper, A tudi turizem, ki je od 40 tisoč gostov v začetku šestdesetih let, poskočil na 100 tisoč in v začetku sedemdesetih na 300 tisoč gostov letno. Morali so se odločiti za glavno usmeritev, Luka ali turizem, zmagalo je pristanišče. Čeprav je v tistih časih pokojne Jugoslavije koprsko pristanišče imelo močno konkurenco v drugih pristaniščih v državi in tudi italijanskim Trstom, je bilo uspešno. Zanimiv podatek je med drugim, tudi ta, da je koprsko študijsko in ljudsko knjižnico obiskovalo preko 60 tisoč bralcev in bralk letno in si sposodilo 80 tisoč knjig na leto. Bil sem le eden izmed teh bralcev.

Koper panorama
Pogled na Koper s hriba nad Semedelo leta 1973

Na hitro smo pokukali v utrip tistega časa, ko je bilo pristanišče v hitrem vzponu, prihajalo je povprečno 800 tovornih ladij letno. Večina tovora je bil tropski les, krmila in sadje, a od leta 1968, ko so zgradili most za pristajanje tankerjev, je nafta imela pomemben delež tovora. Pretovorili so 700 tisoč ton nafte letno. Padla je ideja o koprski rafineriji, ki naj bi jo zgradili na Serminu. Leta 1973 so ustanovili podjetje Sermin, v katerem je sodelovalo 12 gospodarskih podjetij iz Slovenske Istre, no takrat leta 1974, so zapisali podjetja z obale (z malo začetnico, torej ni bilo mišljeno kot ime kraja). Program podjetja Sermin je bil izgradnja rafinerije z letno zmogljivostjo 5 milijonov ton. V drugi fazi izgradnja termoelektrarne na nafto z močjo 320 megavatov in izgradnjo tovarne za predelavo nafte v naftne derivate in drugih objektov. Koprska občina je program podprla, saj so ji zagotovili gradnjo najsodobnejših čistilnih naprav, tako da rafinerija in spremljevalni objekti ne bodo ekološko sporni. Z načrtovano rafinerijo nafte naj bi pokrili 70% potreb slovenskega trga.

Spomnim se, ko je takratni direktor podjetja Sermin, oziroma rafinerije v izgradnji Danilo Petrinja, ki je bil pred tem direktor Luke Koper, prišel k mojemu očetu, kamor je večkrat prihajal na obisk, ker sta bila stara znanca še iz partizanskih let. Ob enem obisku Danilota pri nas doma, mi je rekel če bi želel delati v rafineriji na Srminu? Namreč kmalu naj bi poslal nekaj bodočih zaposlenih na specializacijo v tujino, da bi kasneje lahko upravljali rafinerijo. “Zakaj pa ne”, sem rekel, a od tega ni bilo nič, saj je projekt rafinerije v Kopru počasi ugasnil. A jaz sem se kmalu za tem že potil na ladji, ki je plula ob brazilski obali in še bolj na kopnem, kjer so prežale na nas zagorele brazilske pupce.

Foto album


Gallery Wordpress

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja