Za razne bogataše, pa naj jim rečemo tajkuni, oligarhi, banksterji ali preprosto milionarji je značilno da v starosti postanejo dobrodelneži. Najbrž zato da se odkupijo za svoj prvi milijon, katerega zaslužek je v večini primerov zavit v meglo, saj je marsikateri bil pridobljen z nečednimi posli. Eden takih primerov bi lahko bil v koprski družini Grisoni, ki je izumrla leta 1841.
Kot večina “žlahtnih” družin ki so vedrile in oblačile v našem mestu skozi stoletja so tudi Grisonijevi prišli v Koper ker so bili izgnani iz Benetk. En njihov član je namreč leta 1378 bil obtožen prevare pri volitvah in kam če ne v Koper, kjer je živela že cela kumbrikola podobnih nepridipravov. Tu so cca 200 let počasi pridobivali na ugledu, dokler ni en njihov član Annibale Grisoni postal leta 1523 glavni inkvizitor za Istro. To je bil tisti “Animale”, kot ga je imenoval Vergerij, ki ga je obtožil krivoverstva, zaradi katerega je moral Vergerij zapustiti te kraje. V samem mestu je Annibale Grisoni preiskoval kar 200 oseb in jih 80 obtožil krivoverstva – najbrž tiste, ki niso imeli kaj ponuditi v zameno za oprostitev obtožb.
Naslednja velika pridobitev za Grisonije je bilo podedovanje leta 1736 vsega imetja izumrle družine Sabini. Tako so Grisonijevi postali v 19. stoletju najbogatejša družina v Istri, kjer so Imeli posestva v Dajli, Krogu nad Sečovljami in na Debelem rtiču. Kljub velikemu bogastvu niso kaj dosti dali na zunanji videz in so se za razliko od ostalih bogatih meščanov zadovoljili z podedovano vrsto hiš, tam zadaj za današnjo občinsko stavbo. Mogoče bi družina še dandanes obstajala, če ne bi edini sin zadnjega Grisonija – Pompeo, naredil neumnost in šel v Milanu v dvoboj namesto sina feldmaršala Radetzkija, kjer je odšel v večna lovišča.
Pred smrtjo je zadnji Grisoni – Francesco vso premoženje razdal raznim cerkvenim redom in pustil denar za ustanovitev mestne sirotišnice, ki je delovala v palači Sabini/Grisoni cca 100 let – do konca druge vojne.
Stanko Ivančič