Ankaran 1930
Ankaransko kopališče, plaža S. Nikolaja okoli leta 1930

Samostan S. Nikolaja so benediktinski menihi prenehali uporabljati v religiozne namene že v prvi polovici 17. stoletja in postal je kraj za letovanje menihov iz Benetk. Torej že v tem času se obrežje pred nekdanjim samostanom S. Nikolaja začenja uporabljati kot kopališče. Postavljeni so temelji za kopališče Ankaran. V 17. stoletju je menihe, ki so iz Benetk pluli na letovanje v Ankaran ujela nevihta in mnogi je niso preživeli, kar so si razlagali kot božjo kazen in letovanj v Ankaranu, oziroma Oltri, je bilo konec.

V 19. stoletju je družina Madonizza iz Kuopra, ki je že leta 1775 kupila samostan in zemljišča od beneške republike, začela večja gradbena dela. V poslopjih samostana je bila nekaj časa vojaška bolnišnica, a po 1. svetovni vojni so jo predelali v hotel in kopališče Sveti Nikolaj je postalo zelo priljubljeno. Poleti so prihajali kopalci iz bližnje okolice, s Trsta, Kopra in od drugje. Po drugi svetovni vojni je priljubljenost kopališča celo naraščala.

Ankaran šestdeseta
Ankaranska plaža s priljubljenim toboganom v šezdesetih letih

Spominjam se, da nas je pokojni oče Ivan poleti ob nedeljah, najprej z motorjem BSA, nato z milečentom B, peljal na to kopališče S. Nikolaj, saj v Žusterni v tistih letih od leta 1957 do leta 1962, ko smo se tam kopali, na drugi strani zaliva ni bilo urejenega kopališča. Tam smo se kopali skupaj z družino prijatelja mojega očeta z imenom Sergio Fontanot, ki je bil rojen v Ankaranu. Njegova družina je bila pred vojno lastnica velike kmetije in zemljišč v Ankaranu, a jim jih je jugoslovanska oblast odvzela kot drugim veleposestnikom zaradi agrarne reforme.

Kakorkoli že kopališče v Ankaranu ima dolgo tradicijo, ki se nadaljuje in turizem postaja pomembna gospodarska panoga mlade občini Ankaran.

Foto album


Gallery Wordpress

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja