Preden so v Koper napeljali elektriko in uvedli električno javno razsvetljavo leta 1905, so v mestu že imeli javno razsvetljavo, ki je delovala na olivno olje, kasneje pa tudi na petrolej. Javna razsvetljava, je po zatonu Rimskega imperija, bila razmeroma hitro opuščena. Le zelo bogate družine so pred svojimi palačami imele svetilke na olivno olje, tisti malo manj bogati pa svetilke na svinjsko mast. Skozi cel srednji vek so bila ponoči mesta, kot Koper, a tudi tista največja, kot Benetke, v temi, saj so bile prižgane svetilke le na pročeljih palač bogatašev. Danes si to težko predstavljamo, ko je ponoči naš Koper kot novoletna jelka ves razsvetljen s tisočimi lučmi, ki zastirajo pogled na zvezde na nebu. Nekoč je bilo drugače in ponoči tudi nevarno hoditi po temnih koprskih ulicah.
Med prvimi, ki so proti koncu srednjega veka uvedli javno razsvetljavo so bile Benetke. Leta 1732 je svet desetih izdal ukaz o namestitvi javnih faralov, oziroma svetilk na področju trga Svetega Marka in Merccerie, kar so kasneje razširili na osrednji del mesta. Svetilke so delovale na oljčno olje. To je bilo skoraj 100 let prej, kot so javno razsvetljavo uvedla druga velika evropska mesta. Faralov, oziroma luči ni bilo mogoče prižgati, kot v času električnih luči s pririskom na gumb. Ali kot danes, ko se s pomočjo senzorja za svetlobo, ob mraku luči javne razsvetljave prižgejo kar same avtomatsko.
Nekoč je bilo potrebno farau, oziroma svetilko na oljčno olje prižgati vsako posebej. Tako je nastal nov poklic prižigalca luči, oziroma, kot so mu rekli Benečani in nekoč tudi Koprčani “il codego”. Tega poklica že dolgo ni več in je počasi tudi izginil iz našega kolektivnega spomina. Benečansko ime za prižigalca luči “Il codego”, je nastalo, ker so bile nekoč svetilke tudi na svinjsko mast. Namreč mastna svinjska koža je po italijansko cotica, v benečanskem in istro-benečanskem dialektu pa codiga, ali crodiga. Saj še danes pri nas delamo cenjene klobase krodegine iz svinjske kože.
Poklic ni bil tako ugoden, kot izgleda na prvi vtis. Prižigalec luči, je s seboj moral po mestu nositi visoke lestve, večjo posodo z oljčnim oljem, posodo za nalivanje oljčnega olja v svetilke, ki je vidna na sliki prižigalca luči in prižgan faraul oziroma svetilko. Tega seveda ni zmogel sam, zato je imel enega ali dva pomočnika. V posebnem lesenem zaboju je imel tudi vrvice, oziroma stenj, ki ga je vstavljal v olivno olje, ki je po stenju pronicalo do vrha stenja kjer je gorelo in osvetljevalo ulice in trge v mestu. Stenj je s časom zgorel do konca in ga je moral zamenjati v svetilkah, oziroma faralih. Na giro po mestu se je moral odpraviti že pred mrakom, da je lahko prižgal vse luči javne razsvetljave preden je mesto zagrnila tema.
Nekatera mesta, kot Benetke so svetilke na oljčno olje zamenjale s svetilkami na plin, ki so pridobiivali v rafineriji premoga blizu mesta. Prižigalec luči je bil potreben tudi za te vrsze javno razsvetljav. S seboj je imel le zelo dolgo palico, da je na svetilkah, ki so bile visoko nad tlemi z dolgo palico odpiral in zjutraj zapiral ventil za plin pod svetilko. S prihodom elektrike se je vse spremenilo in poklic prižigalca luči je šel počasi v pozabo. Danes si življenje brez električne energije težko predstavljamo, a nekateri vaščani vasi iz okolice Kopra te čase še pomnijo, saj je k njim prišla elektrika šele po drugi svetovni vojni, v času pokojne Jugoslavije.
Foto album
Boris Umer