Tako so jih imenovali nekje do 14. stoletja, ko so dobila ime vrata sv. Martina. Najbrž ne kot zaščitnika vinarjev, ampak kar po tistem škofu katerega so izdale gosi. Ta greh plačujejo uboge goske še sedaj po 1500 in več letih vsakega novembra. Sama vrata so bila pred beneško okupacijo najbrž najbolj prometna saj se je večina trgovanja vršila z barkami, Levjega gradu in čvrstega mostu s strani Škocjana še ni bilo, Velika vrata tam vmes, pa so postala neuporabna zaradi zamuljevanja njihovega mandrača. Če pogledamo kje so ta vrata stala (fotografija št. 1), lahko potegnemo vzporednico s polpreteklim in današnjim časom. Vsem spremembam v trgovanju in potovalnim navadam navkljub, je ta prehod ob Taverni bil stoletja med glavnimi vhodi v mesto – do premestitve avtobusne postaje v 20. stoletju. Samo spomnimo se vsakodnevnega direndaja tam mimo Taverne, na katero so bila ta vrata nekdaj naslonjena. Ko so še obstajala je nad njimi bila majhna cerkvica, v kateri so potniki pač opravili svoje dušne zadeve. V dvajsetem stoletju so potniki opravljali svoje dušne zadeve malo niže, v Stari kavarni in Taverni in namesto hostij so dali v usta malo pomfrija ali kapučin.
Na slikah je zraven vrat vidna današnja Taverna, takrat še skladišče soli sv. Marka katero so zgradili kot sestavni del samega obzidja. Vrata so porušili v 18. stoletju, še za časa benečanov, ko je tudi obzidje že začelo propadati in kontrola na vratih ni imela več smisla. Na slikah vidimo ta vrata in skladišče soli v različnih obdobjih.
Foto album