1.maj-spomin znački
Dve spominski znački tradicionalnega delavskega praznika 1. maja na Socerbu. V ozadju grad Socerb v šestedestih letih prejšnjega stoletja.

Po prazniku je dišalo že zjutraj, ko sta se oče in mati praznično oblekla in si na levo stran prsi pripela rdeč nagelj. Bil sem še otrok, vendar je bil tiste čase 1. maj nekaj posebnega, na pročelju hiš so plapolale zastave, sosedje delavci in kmetje so iz naftalina potegnili najboljšo obleko. Moški so se sveže obrili, lase namazali z brilantino in si jih počesali nazaj, kot je bilo takrat v navadi. Tovarišice (takrat so bile vse ženske tovarišice in moški tovariši) so si na še mokre oprane lase nadele bigodine, oziroma navijalke, kar je narekovala takratna Holivudska moda, ki je segla tudi do nas. Tistim, ki so bile že po naravi ričaste to ni bilo potrebno. Obalna mesta so bila praznično okrašena, ljudje dobre volje so se na ulicah pozdravljali med seboj in se veselili.

Na vrtovih okoli hiš so pripravljali meso in ribe za žar, oziroma za gradelo, pive, vino, kokto in radensko, kar so nabavili dan prej, so dali hladit. Meščani in tisti, ki so stanovali v prvih stanovanjskih blokih, so zlagali kašete pive, vina, kokte in druge pijače v avtomobile, saj so tega dne odšli v naravo, kjer so pekli meso na žaru, se veselili, pili in peli. Ob reki Dragonji, Rokavi in Rižani je bilo veliko ljudi, kamor so odšle cele družine, kjer so praznovali pozno v noč.

Socerb 1. maj
Praznovanje 1. maja leta 2019. Avtor fotografije Zdravko Primožič.

Kdor ni odšel s prijatelji in družino kam v naravo, se je odpravil na Socerb, kjer so te pričakala, v tistih časih, ko sem bil najstnik, dekleta s šopi rdečih nagelčkov in ti nagelj pripela na srajco, če ga še nisi imel. V petdesetih in šestdesetih letih je Prvega maja na Socerb prišlo na tisoče ljudi praznovat praznik delavcev. Ljudje so bili še polni zagona in navdušenja, saj so se delovni ljudje po 2. Svetovni vojni, končno rešili okov požrešne gospode in zadihali. Prej so delovni ljudje, delavci in kmetje, plačevali davke, oziroma morali so si vzeti od ust, da so sadove svojega dela dali Škofom, samostanom, duhovnikom, državi, občini, lastnikom podjetij, delavnic, bank, ladij, veleposestnikom in drugim krvosesom delovnih ljudi. Sami pa so bili večinoma lačni in živeli v revščini, čeprav so delali od jutra do mraka.

Danes, ko veliko Slovencev težko preživi, tudi če dela vsak dan za minimalno plačo, o svojem stanovanju lahko le sanja, na zdravnika čaka tudi več mesecev, je praznik delovnih ljudi še toliko bolj pomemben. Namreć, kot v preteklosti, tudi danes velika večina dela, a sadove njihovega dela pobere majhen del ljudi. Nič novega torej. Naj živi 1. maj praznik delovnih ljudi.


Foto galerija

Gallery Wordpress

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja