Živimo v časih, ko so “narodnjaki” pri nas, v Italiji, na Hrvaškem, v Srbiji, itd…, vse bolj agresivni s širjenjem sovraštva do drugačnih. Slovenci v Istri smo imeli drugačne kulturne vplive in drugačno zgodovino, kot drugi Slovenci. Naši predniki so se morali veliko bolj potrudi, da so lahko obdržali svoj jezik in kulturo, zato moramo razumeti pravico naših Italijanov do svojega jezika in kulture, biti bolj strpni. Italijani v Istri bi morali priznati napake svojih prednikov, a žal ni vedno tako.
Ko spregovorimo o dvojezičnosti v obalnih mestih (bilinguizmo), večina pomisli na pravico italijanske manjšine do uporabe svojega jezika. Slišati je kot parodija, ker imamo to pravico zagotovljeno šele po zmagi v 2. Svetovni vojni, ko Italijani v teh krajih niso več imeli neomejeno oblast. Pred tem so se naši predniki v teh krajih stoletja borili za to pravico, a brez uspeha in prav Benečani in Italijani so nam jo odrekali.
Italijani v Istri niso nikoli bili večinsko prebivalstvo, a so s svojo civilno in cerkveno ekonomsko močjo uveljavljali premoč, tlačili in izkoriščali druge etnije. V Slovenskem Jadranu so poročali o najdbi dokumentov v Slovenskem jeziku v sodnem arhivu mesta Koper. Med dokumenti je tudi “Regula” pravilnik cerkvene bratovščine iz leta 1635, nadalje več testamentov, sklepov in drugih dokumentov iz leta 1809. Vse v slovenskem jeziku.
S Habsburško monarhijo in vzpostavitvijo parlamenta na Dunaju so sprejeli ustavo leta 1867, ki je narodom dala pravico do afirmiranja lastne narodnosti in jezika ter uveljavitev enakopravnosti vseh deželnih jezikov v šolah, uradih in javnem življenju. Italijanski nacionalisti v Kopru so se enakopravnost rabe jezika upirali, saj so leta 1910 na prvi Istrski razstavi – sejmu dovolili izključno uporabo Italijanskega jezika. Slovenci so zato sejem bojkotirali. Kot smo že pisali so Italijani zahtevali napise krajev ob progi Porečanke in postajah samo v italijanščini, a zahtevo so Avstro-Ogrske oblasti zavrnile.
V koprski mestni oblasti so leta 1902 razpravljali kako reagirati na dopise v slovenščini. Dogovorili so se, da jih bodo zavračali, ker naj bi bili “incomprensibili” (1. slika) V Istrskem deželnem zboru so 28. 1. 1898 sprejeli odločbo, ki je za jezik razprav deželnega zbora določila samo italijanščino. Na sklep se je takoj odzvala vlada ter z. odlokom izničila sklep deželnega zbora, zaradi česar so se slovenski in hrvaški poslanci vrnili v zbornico.
Koprska mestna oblast je poslala na Dunaj pritožbo s katero je zahtevala, da je na postaji Porečanke v Škocjanu samo italijanski napis (San Canziano ali Lazzaretto), a je bila pritožba zavrnjena. Kot vidimo Slovenci niso bili ovirani pri izvajanju svojih pravic, samo v času Fašizma, kot se večinoma piše v medijih, temveč 500 let pod beneško okupacijo in tudi kasneje do naše zmage v 2. Svetovni vojni.
Različni viri
Boris Umer