O ozkotirni železnici Porečanki smo že veliko pisali, a vedno izvemo še kaj zanimivega, o čemer se ni veliko pisalo. Vlak Porečanke je vozil med leti 1902 in 1935, čeprav je bil zelo počasen so na vlaku sprejemali tudi pošto.
Ves čas delovanja Porečanke je na posameznih postajal poštne pošiljke prevzemal “zbiralec” (collettore). Pisma, dopisnice in razglednice je zbiralec žigosal z žigom posamezne postaje in jih predal poštnemu uslužbencu na vlaku. Poštni uslužbenec je na vlaku dodal znamko in žig številke vlaka 341 za vožnjo v smeri Poreča in 342 v smeri proti Trstu. Koper je imel 2 železniški postaji, v Škocjanu in Semedeli, kjer so zbirali pošto Koprčanov, če jo ti niso predali v mestu tedanji klasični pošti, ki so jo vozili z vozom v katerega so bili vpreženi konji s sedežem v ulici velikih vrtov (calle degli Orti grandi). Sedež pošte v mestu, je bil, v tistih časih v začetku prejšnjega stoletja, v pritličji hiše Madonizza, v Verdijevi ulici.
Zanimivo, je, da je bilo zelo veliko pošte predano na železniški postaji v Žusterni, ki je bila le kakšen kilometer in pol oddaljena od semedelske postaje. To le dokazuje, kako je bila Žusterna popularna med letoviščarji v poletnem času. Iz vsebine sporočil na razglednicah in pismih, je mogoče čutiti zadovoljstvo piscev, med poletnim letovanjem v Žusterni. Hvalili so čisto morje, prijaznost domačinov in usluge tamkajšnje gostilne, oziroma penziona.
Vir: ” Un mondo scomparso per sempre” Anita Derin.
Boris Umer